Šplevta – Dovški križ – Bivak II

Fuflar's junajted oz. trio fantasticus smo se odpravili na eno kondicijsko turo. Fufi-Moki, največji fuflar-Rok in malo manjši fuflar-jst smo malo preštudirali kam bi se lahko odpravili, na koncu pa smo se odločili za moj predlog – Poldov Rovt – Brinova glava – Šplevta – Dovški križ – Bivak II – Poldov rovt.

Rok je sicer predlagal, da bi osvojili Prisank po Hanzovi poti, vendar smo se v zadnjem trenutku zaradi novo zapadlega snega, nizkih temperatur in senčne lege odločili, da raje pojdemo nekam na sonce.

Ves čas hoje proti Šplevti nas je spremljalo sonce, temperature so bile ravno pravšnje, družba pa itak zakon. Do sedla pod Šplevto smo opazovali tudi gamse, snega pa je bilo tudi vedno več. Na sedlu se odločimo, da je časa še dovolj, da osvojimo še Dovški križ.

Pred vrhom Dovškega križa smo osvojili še novo imenovani vrh Velika Fuflca in ji izmerili višino 2480 mnv, do sedaj je ta vrh veljal kot predvrh Dovškega Križa, ker pa je bil to fuflarski dan smo zadevo vzeli v svoje roke.

Na vrhu smo imeli prečudovit razgled na vse strani, sončno in ne preveč mrzlo vreme. Na poti v dolino osvojimo še vrh Šplevte, se sprehodimo mimo bivaka II, potem pa gasa po melišču v dolino. Mokijeva ura nam pokaže, da je bilo spusta po melišču za 800 višinskih metrov, to pa pomeni, da smo bili v dolini v manj kot dveh urah. Odličen fuflarski dan!

Z Zakom in Galom na Kredarici

Vremenska napoved za Slovenijo za torek 27.10.2009 je bila sledeča: sončno bo le na Primorskem in v višjih legah. Cilj je bil tudi znan. Z očetom, Galom in Zakom se odpravimo na Kredarico preveriti, če je gore že zajela zima in koliko snega je zapadlo ob zadnjem sneženju.

Štartamo kot ponavadi ob 7.00 uri iz doline Krme, mimo Konjskega sedla do Kredarice. Do koče smo potrebovali malo več kot tri ure hoje. Pas oblačnosti pa se je zadrževal malce višje kot so sprva napovedovali. Nekje med 1900 in 2200 metrih. Pomembno je bilo le to, da je bilo na koči sončno in na tresi toplo.

Na koči smo se zadržali skoraj dve uri, jaz sem se s psoma sicer odpravil proti Ržu, vendar je bilo na sedlu kar precej snega, zato nisem hotel tvegati. Sneg sicer pobira, vendar ga je na naketarih mestih še kar veliko, predvsem na senčni severni strani. V dolino smo potrebovali točno dve uri. Bilo je zelo lepa kondicijska tura.

Greben Vrbanovih špic

V torek sem bil po dolgem času v hribih spet z očetom. Na zadnje sva bila verjetno skupaj spomladi v Maroku, poleti sem imel jaz malo drugačne in nepredvidljive plane, tako da se nikakor nisva mogla uskladiti. Predlagal sem, da greva prek grebena Vrbanovih špic.

Snežnih razmer žal nisem mogel preveriti, vedel pa sem, da lahko pričakujem na vrhu nekaj cm snega. Zapeljeva se v dolino Kot kjer na koncu doline pustiva avto in se počasi odpraviva po poti, ki pelje proti Staničevemu domu. Po približno 2 urah prideva do stičišča kjer se pot prek Vrbanovih špic odcepi desno. Od tukaj pa je do vrha Sp. Vrbanove špice še približno ura hoje. Pot je bila na neketarih mestih kar lepo zasnežena in poledenela. Ampak je šlo, z vrha pa se že vidi celotno pot po grebenu vse do Vis. Vrbanove špice in tudi Staničev dom.

Po grebenu vse do Vis. Vrbanove špice je še dobra ura hoje in poplezavanja. Vreme sva imela naravnost čudovito. Na vrhu se ne zadržujeva dolgo, saj se raje spustiva do koče, kjer so pred kočo še vedno klopi in miza. V dolino se vrneva okrog 14.00 ure. Zanimiva in lepa jesenska tura.

Prečenje Pohorja 2009

Že lansko leto sem si želel prečkati Pohorje, vendar je bilo vreme za vikende v mesecu septembru žal preslabo, da bi lahko projekt izpeljal v dveh dneh. Sicer je bila opcija tudi v juliju in avgustu, a je bilo takrat prevroče. Ker je vreme letos zares dobro, sem se odločil, da to storim prvi vikend septembra. Odločitev ni bila slaba.

Plan je bil sledeč: V nedeljo zjutraj ob 8.00 uri štartati iz pred Habakuka, nadaljevati pot mimo Areha, Rogle in Lovrenških jezer vse do Ribniške koče, kjer bi prespal. Potem pa pot nadaljevati v ponedeljek zjutraj mimo smučišča Kope, koče pod Kremžarjevim vrhom in Potoškega vrha vse do Dravograda, kamor bi mogel prispeti do 14.40 ure, da bi ujel vlak za Maribor.

Štartal sem točno ob 8.00 uri zjutraj in nadaljeval pot po vrhu Pohorja in po dobrih dveh urah sem že bil na Arehu, brez postanka nadaljeval pot proti Rogli mino stare Galžute. Po dobri uri hoje se nekaj zalomi. Kar naenkrat sem ugotovil, da nisem več na pravi poti proti Glažuti in tudi markacij ni bilo več. Kot sem kasneje ugotovil, sem na enem izmed razcepov na poti zgrešil, prepričan pa sem tudi, da so bile markacije slabo označene. Potem nekako najdem neko gozdno pot in ji sledim, kaj kmalu pa ugotovim, da gre preveč proti vzhodu, kar ni bilo najbolje. Žal je bilo tisto območje tudi malo bolj močvirnato, zato sem moral paziti in po skoraj uri hoje pridem na označeno pot, ki me kasneje pripelje do križišča, kjer je bilo označeno da je do doma na Osankarci še 15 minut. Hitro ugotovim, da sem kar precej zgrešil začrtovano pot. Nič zato, priključim se na pot, ki je posvečena padlemu Pohorskemu bataljonu in pod dobri uri hoje pridem na original pot pri treh žebljih. Pot nadaljujem proti Rogli, ki pa se vleče in vleče. Do koče na Pesku je skoraj tri ure hoje. Postanka skoraj da nisem imel, saj je bilo do Ribniške koče še kar daleč. Pot nadaljujem mimo smučišča Rogla vse do Lovrenških jezer in naprej do Ribniške koče, kamor pridem ob 18.30 uri.

Obvezni topli obrok, klepet z domačini, gledanje TV in počitek. Pred mano je bilo še približno 1/3 poti do Dravograda. Zjutraj štartam ob 8.00 uri. Izračunam si, da bom potreboval do Dravogarda približno 6 ur hoje. Pot me vodi najprej mimo smučišča Kope in po dobrih treh urah hoje pridem do zadnje koče na poti pod Kremžarjevim vrhom. Kratek počitek in navodilo oskrbnika, kje se naj držim poti naprej do Dravograda. Moram priznati, da je bila ta pot naprej najtežji del poti, predvsem zaradi razgibanega terena in pa lovljenja markacij, ki so bile na nekaterih mestih zares slabo označene. Po malo več kot treh urah hoje zagledam Dravograd. Potrebno se je bilo samo še spustiti do železniške postaje, ki sem jo opazoval pri spustu. Odhod vlaka, pa se je tudi že bližal, tako da sem moral pohiteti. Na železniško postajo pridem 10 minut pred odhodom vlaka. Zmatran in zadovoljen, da mi je uspelo. Bolečine v nogah pa zgodba zase.