Neskončne Poti Sveta

Varšava & Krakov 2011

2011-11-19T13:18:00.000-08:00

Osnovni cilj poti na Poljsko je bil obisk kolega Rančija. Z družino je poleti odšel na 6 mesečno pripravništvo. Na zabavi pred odhodom na Poljsko sem dobil vabilo, da jih lahko pridem obiskat kadarkoli želim. Ideja mi je bila takoj všeč in obljubil sem mu, da pridem enkrat jeseni.

Najprej sem mislil, da bom odšel na Poljsko med krompirjevimi počitnicami, vendar se potem na koncu odločim in na pot krenem 10. Novembra. Najdem malce čudno kombinacijo, ki pa na koncu izpade kar luštna. Najdem let Bologna – Krakow in za nazaj Varšava – Bologna.

No, tik pred zdajci se mi na poti pridruži tudi Mateja, ki pa gre najprej z vlakom v Prago in potem iz Prage v Krakow. Tako se skupaj dobiva v Krakowu na želežniški postaji. Jaz se pripeljem z vlakom z letališča, ona pa iz Katovic.

V Krakovu ostaneva dve noči in si do potankosti ogledava mesto. Moram priznati, da je mesto zares lepo z bogato kulturno zgodovino. Srečo sva tudi imela, saj je bil v ptek 11.11. poljski državni praznik in v centru Krakova je bila ta dan državna proslava in pa sprevod v čast nekdanjemu predsedniku Poljske, ki je nesrečno umrl v letalski nesreči v Rusiji.

V soboto popoldne pa jo z vlakom mahneva proti Varšavi. Pot traja približno 4 ure v dokaj udobnem vlaku prvega razreda. Cena karte v eno smer je 10,40€. Na železniški postaji nas počaka Marko in skupaj se odpeljemo proti domu. Najeli so si stanovanje v zelo lepi soseski malce ven iz centra mesta. Pot v center mesta z metrojem pa traja približno 15 minut. V stanovanju nas z nestrpnostjo čaka tudi sin Ambrož in pa žena Zala. Malce poklepetamo in se poigramo z Ambrožem in odidemo k spancu.

V nedeljo nas vsi trije popeljejo v center mesta na ogled starega dela mesta Varšava in pa na odlično kosilo v eno izmed lokalnih restavracij s tipično poljsko hrano. Popoldne se še malce sprehodiva po mestu in se vrneva v stanovanje.

V ponedeljek nadaljujeva z ogledom mesta in se posvetiva tudi malce šopingu. Moram priznati, da tako velikih šoping centrov še nisem videl. Trgovine dobro založene, pa tudi ljudi ni manjkalo. Glede na to, da sva nazaj letela z nizkocenovnim prevoznikom, si nekega hudega šopinga nisva mogla privoščiti. Vseeno pa se je našla kakšna malenkost.

V torek sva imela let nazaj šele zvečer. Tako sva tisti dan izkoristila in si ogledala muzeje, si privoščila še eno tradicionalno poljsko kosilo in se na žalost morala posloviti od Markota, Zale in Ambroža.

Vreme sva imela vseh 6 dni lepo, tura je bila zares odlična, pa tudi Poljska me je na nek način presenetila. V pozitivnem smislu. Na Polsjko se zagotovo še vrnem. Mogoče že drugo leto ko Poljska gosti evropsko prvenstvo v nogometu.

Castor - 4228m

2011-10-16T00:10:00.000-07:00

Gašper – vodja alpinistične šole 2010/11 je organiziral za tečajnike ledeniško ST na Castor. Ker mi lani ni uspelo iti na področje Monte Rosa, sem se letos odločil, da moram iti. Najprej sem vprašal Črta, če bi šel zraven in takoj je bil za akcijo. Na turo smo povabili še Janeza, Polono, Lenčko in Uršo. Lenčka in Janez sta zaradi obveznosti turo odpovedla, tako da nas je bilo na koncu ravno dovolj za en avto.

Ker je Urša do Novega leta v Milanu, smo njo na poti v dolino Aoste pobrali kar na S obvoznici Milana. Na izhodiščno točko vzpona v vas Stefai smo prišli okrog 23.00 ure, na hitro našli prostor za spat in odšli k počitku. Zjutraj je bilo bujenje ob 6.00 uri. Midva s Črtom sva si vse skupaj vzela bolj u izi in nisva pretiravala s hitrostjo pri jutranjem pakiranju za vzpon do koče Sella na višini 3576m. Vsi ostali so odšli okrog 8.00 ure, jaz pa Črt pa pol ure kasneje. Pot do koče je bila kar dolga. V vodničku piše dobrih 6 ure, midva pa sva z vsem postanki, ki jih je bilo kar nekaj porabila skoraj 8 ur. Nekako se nama ni mudelo, ker sva vedela, da nas naslednji dan čaka še en težek dan. Potrebno je bilo priti na vrh 4228m visokega Castorja.

Koča Sella je bila zaprta, vendar pa je na razpolgo star del koče, ki ga sedaj uporabljajo kot bivak v sezoni ko je koča zaprta. Je zelo dobro oskrbovan, tako da nudi ves konfort. Od peči, štedilnika, miz in stolov, do skupnih ležišč z dekami. Pripravili smo si obilno večerjo – makaroni, puding in topel čaj.

Zjutraj so tečajniki štartali malo po 7.00 uri, jaz, Polona in Črt pa malo čez 8.00 uro. Iz koče lahko slediš ves čas vzponu na vrh Castorja. Najprej je potrebno prečiti ledenik čisto proti V delu Castorja, potem pa vzpon na predvrh in potem prečenje grebena vse do najvišjega in glavnega vrha Castorja. Vreme ves čas božansko, le na grebenu je kar precej pihalo, tako da je bilo tudi zelo mrzlo.

Vrh smo osvojili prav vsi, odpovedal se mu je le en tečajnki, ki je ostal v koči. Čudoviti razgledi, odlične razmere in dober sneg. Izbrali smo odličen vikend za turo. Ni mi žal, da sem se iz Ljubljane peljal skoraj 7 ur, da sem osvojil vrh. Upam, da bomo še kdaj odšli na podobno turo.

Valencia

2011-09-20T00:03:00.000-07:00

Ni skrivnost, da moje srce bije za FC Barcelono. In ker sem lani jeseni bil v Barceloni in tudi na tekmi Primiere Division, sem letos sklenil, da bi bilo lepo odleteti na eno gostujočo tekmo FC Barcelone. In zvohal sem gostovanje Bracelone pri Valenciji. In ker Ryanair leti v Valencio iz Trsta in Benetk je bilo to zelo enostavno. Zelo ugoden let dobim kar iz Benetk. Se seboj vzamem očeta, ki je bil nad idejo navdušen.

V Valencio sva se odpravila v torek dopoldne, tekma je bila v sredo zvečer, vrnila pa sva se nazaj v četrtek tekom dneva. Tajming da boljši ne bi mogel biti. V torek, ko sva priletela v Valencio, sva najprej našla hostel, ki sem ga rezerviral že 2 tedna vnaprej. Potem sva se sprehodila do centra mesta, kjer je bilo potrebno najti FMAC, kjer sva dvignila tako željeni vstopnici za tekmo. Vstopnici sem naročil prek sistema Ticketmaster.es. Potem sva se še malce sprehodila po starem delu mesta, šla na večerjo in počasi k počitku.

Drugi dan je bil čas za ogled celotnega mesta. Najprej na glavno centralno plažo, potem vse do dela obale, kjer poteka vsako leto velika nagrada formule 1 v Valenciji, potem še druge dele mesta in v popoldanskih urah še malce šopinga. Potem pa pričakovana tekma.

Proti stadionu sva se odpravila že eno uro in pol prej in sva imela kaj videti. Najprej sva pospremila odhod nogometašev Barcelone iz hotela proti stadionu, potem ujela še vso euforijo, ki je bila pred stadionom s strani navijačev Valencie, potem pa še tekma.

Stadion Mestalla nič posebnega, star, na pol zrukan stadion, vendar je bilo vzdušje fenomenalno. In tudi tekma je bila na vrhunskem nivoju. Celih 90 minut sva lahko uživala v vrhunskem nogometu, na koncu pa je bilo pravičnih 2:2, čeprav je imela proti koncu srečanja Barcelona možnost, da bi tekmo tudi dobila. Nič zato, glavno da sva uživala.

Drugi dan, sva odšla v mesto še na zajtrk in na krajši sprehod, potem pa še z metrojem do letališča in let nazaj v Benetke. Res lep izlet in zanimiva dogodivščina.

Alpinistična odprava Kokshal Too 2011 - Kirgizistan

2011-08-11T07:43:00.000-07:00

Člani AO Rašica (in pridružena člana), smo se letošnjega julija in avgusta odpravili v Kirgizijo (Kirgizistan) v pogorje Kokshall Too, ki ga odlikuje predvsem odmaknjenost, kar terja dolg dostop, in malo možnosti za varen pristop nanj. Opravili so prvi pristop po Slovenski smeri (4/V, 600m) na še neosvojeni Pik Byeliy (5697 m) in prvenstveni alpinistični spust z vrha Pik Obzhorny-ja (5156m).

Člani:

Urša Erman

Tina Leskošek

Alenka Klemenčič – šefica, zdravnica odprave

Peter Bajec - Poli

Blaž Grapar – Grapar

Tadej Golob – Tedi

Miha Lapanja - organizacija celotnega transporta

Blaž Stres – Komandor

Trajanje odprave:

15.07.2011 - 07.08.2011

Namen odprave:

V osnovi je bila to odprava AO Rašica, ki sta se ji pridružila še Tadej Golob (AK Črna) in Peter Bajec (AO Železničar). Dva člana sta odpovedala udeležbo pred odpravo zaradi obveznosti in poškodbe tik pred odpravo. Namen odprave je bil omogočiti mlajšim članom spoznavanje z višino, velikimi ledeniki (Tina, Urša, Miha), smučanje z vrhov okrog 5000 m (Tina, Urša, Miha, Alenka), plezanje novih smeri na taki višini (Tina, Urša, Poli), logistiko pri takih razdaljah ter splezati na Pik Byeliy (5697 m), ki so ga neuspešno oblegali preteklih 11 let in zraven še preimenovali (Blaž G., Tedi, Blaž S.).

Pik Byely je bil najvišji neosvojeni 5-tisočak v pogorju Kokshall Too. Odlikuje ga predvsem odmaknjenost, kar terja dolg dostop, in malo možnosti za varen pristop nanj. Izbrali smo si smer, ki nanj pristopi iz juga. Po isti smeri so poskušali že člani slovenske odprave leta 2008 (Freeaproved) vendar neuspešno. Odprava je imela tudi raziskovalni vidik v sklopu mednarodne sodelave Blaža S. z Michigan State University in dela Tine na Nacionalnem institutu za biologijo. Prav tako smo želeli zbrati čim več informacij o tem področju in dopolniti obstoječo karto z imeni in kotami in zbrati poročila o dosežkih drugih odprav. Že na začetku smo se tudi odločili, da ne bomo imeli nosačev. Samo kuharico in šoferja.

Potek:

15.07. Odhod Ljubljana-Istanbul-Biškek

16.07. prihod v zgodnjih jutranjih urah v Biškek, urejanje formalnosti, nakup hrane, preverjanje opreme

17.07. odhod s kamionom Ural proti mestu Naryn, 350 km

18.07. preko treh vojaških kontrolnih točk, 180 km, spanje na 3500 m, prva mala aklimatizacija do 4000m, 30h neurje s sneženjem

19.07. neurje s sneženjem, 20 cm novega snega

20.07. zjutraj izboljšanje, odhod naprej v snegu, na 3750 m obtičali v blatu in 30 cm snega, izkopavanje

21.07. izkopavanje kamiona

22.07. izkopali kamion, še 20 km, prihod v bazo, postavitev baze na 3950 m, kopanje WC-ja, določitev mest za osebno higieno in mest za zajemanje pitne vode, prve aklimatizacije do 4350 m, razdelitev po skupinah

23.07. vzpon na vrh Pik Alpini (4578 m) in dalje na Pik Lvitsa (4631 m) - na vrhu Alenka, Tina, Poli, Urša in Miha. Miha in Alenka odsmučata z vrha. Ostali sestopajo peš.

Tedi in Blaž G. se vzpneta na Lyev (4710 m) in tam prespita.

24.07. Miha in Alenka se odpravita iz baze proti ABC nad ledenikom Nalivkin pod Pik Obzhorny (5156 m). Za pot z vso opremo in smučkami porabita 5 ur in pol.

Tedi in Blaž G. se vrneta v bazo z aklimatizacije.

Tina, Urša in Poli s smučkami odrinejo po ledeniku Kotur pod vzhodno steno Pik Oleg (4950 m) in po 5h hoje postavijo ABC.

25.07. Miha in Alenka osvojita vrh Pik Greta – 4725 m. Z vrha odsmučata v ABC.
Tedi in Blaž G. počivata v bazi.

Tina, Urša in Poli splezajo najverjetneje prvenstveno smer Arbuz (Lubenica) na Pik Oleg, 2,5h, 60°/40°-50°, 450 m, sestopijo v ABC in vrnejo v bazo.

26.07. Miha in Alenka osvojita vrh Pik Lenčka – 4621 m. Z vrha odsmučata v ABC. Zvečer se jima pridružita še Tina in Urša.

Tedi in Blaž G. se odpravita proti ledeniku Fersmana.

27.07. Tina, Urša, Alenka in Miha osvojijo vrh Pik Obzhorny – 5156 m. Z vrha proti ABC odsmučajo Alenka, Urša in Miha. Tina zgornji zadnji del vrha sestopi in odsmuča nekje 100 višinskih metrov nižje. Tina in Urša se vrneta v bazo.

Tedi in Blaž G. prespita na ledeniku Fersmana.

Angleška odprava pride v bazo, zvečer pridejo k nam, prijateljsko druženje.

28.07. Tedi in Blaž G. prespita po 30 km hoje in 2000 m višinske razlike, v ABC na mejnem grebenu s Kitajsko na višini 4900 m pod vstopom v Pik Byeliy. Tedi in Blaž G. splezata novo smer in dosežeta glavni vrh Pik Byeliy (5697 m) in se vrneta v ABC. Večino smeri sta plezala nenavezana, v najtežjem delu pa sta se varovala dva raztežaja. V smeri je ostalo 5 klinov, ki sta jih uporabila za spust ob vrvi. Pik Byely - Slovenska smer, 4/V, 600m. Vrhu so avtorji predhodnih poskusov osvajanja dodelili jalovo alternativno ime, kar se nam zdi nesprejemljivo, glede na to, da jim ni uspelo priti niti na vrh. Predlagamo, da se uporablja originalno domače ime Pik Byeliy. Na vrhu in v ABC sta vzela vzorce snega.

Alenka in Miha sestopita iz ABC proti baznemu taboru. Potrebujeta malo več kot 3 ure.

Urša, Tina in Poli se odpravijo proti Pik Plaza.

29.07. Tedi in Blaž G. se odpravita proti bazi po ledeniku Fersmana, naletita na velikanski kup razmetanih smeti, vreče Iglu šport, letnice 2008, poslikata. Prespita na travah na 3700 m.

Miha in Alenka počivata v bazi.

Urša, Tina in Poli se odpravijo proti Pik Plaza. Cilj je v SZ steni preplezati novo smer. Na pot se odpravijo brez smuči ali krpelj. Upajo, da bodo v enem dolgem dnevu prišli do stene, naslednji dan počivali, tretji dan plezali in sestopili nazaj ter četrti dan prišli nazaj v bazo. Ta dan prejeta vremenska napoved za naslednje štiri dni napoveduje veliko snega. Pozno popoldne si v slabem vremenu postavijo šotor na začetku ledenika Fersmana.

30.07. Urša, Tina in Poli se po prebiti noči zaradi slabe vremenske napovedi odločijo, da se vrnejo nazaj v bazo.

Miha in Alenka počivata v bazi.

Tedi in Blaž G. se vrneta v bazo. Sneži.

31.07. Vsi v bazi. Balvaniranje. Vzorčenje vode ledeniške reke, sedimentov od 3800 do 4300 m v transektih, izdelava vrš za ličinke hroščev v ledeniškem jezeru, zapiranje pasti za prah, ki ga prenaša veter. S tem smo zaključili raziskovalni del odprave.

01.08. Miha odsmuča po vzhodnem pobočju z vrha Pik Alpini – 4578 m. Balvaniranje.

02.08. Balvaniranje. Vsi v bazi. Pakiranje. Zvečer zaključek odprave.

03.08. Pospravljanje baze, zasipavanje WC, pakiranje vseh smeti, prehod močvirja, podrtih mostov in treh vojaških kontrolnih točk, večerni prihod v Naryn.

04.08. Večerni prihod v Biškek.

05.08. Biškek, predaja opreme, dopolnjenega zemljevida in poročila o dosežkih za agencijo ITMC.

06.08. Biškek, pospravljanje opreme na agenciji, večerni odhod na letališče.

07.08. Vrnitev v Ljubljano ob 14.30. Blaž S. gre v bolnišnico.

Povzetek:

Naveza Tina Leskošek, Urša Erman in Peter Bajec se je oblikovala nekaj ur pred odhodom na odpravo, ko je zaradi poškodbe gležnja, Petrov soplezalec moral ostati v domovini. Punci sta osamelega siromaka sprejeli medse. Že na poti v bazo smo ugotovili, da nima smisla seliti baze proč od končnega mesta kamiona, ker bi s tem samo izgubljali čas. Prav tako smo spremenili taktiko aklimatizacije in smo se načrtno ustavili na 3500 m. Slabo vreme je podaljšalo naše bivanje na tej višini. Zaradi dvodnevnega izkopavanja Urala (kamion) na 3750 m smo bili že povsem aklimatizirani in nihče ni imel težav po prihodu v bazo in pri vzponih na višine 4600 m v prvih dneh. Razlika pri aklimatizaciji se je pokazala kot zelo pomembna, ko so Angleži v dveh dneh prišli v bazo iz Biškeka, potem pa bruhali in bili opravilno nesposobni za prenašanje tovorov proti ledeniku Fersmana. Imeli smo izredno srečo z vremenom, ki nam je bilo zelo naklonjeno, snežne razmere v tem obdobju so bile dobre za smučanje in tudi plezanje, če odštejemo, da so se razmere čez dan hitro spreminjale. Navkljub precej razpokanim ledenikom, nismo imeli nesreč s padci v razpoke. Nevarnost predstavljajo ledeniške reke in potoki, težavno je prečenje. Ko je bilo vreme slabše smo tudi balvanirali na balvanih uro proč od baze čez ledeniško reko. Kljub neuspešnemu poskusu v Pik Plaza so vsi trije pridobili dragocene izkušnje za plezanje oddaljenih sten in predvsem vpogled v razsežnosti tamkajšnjih ledenikov in visokih gora nasploh. Mislim, da so bile pridobljene tudi številne druge izkušnje, ki pomagajo pri lažjem večdnevnem bivanju v gorah.

Odpravo smo izkoristili za to, da smo se spoznali s tem področjem, poiskali vse nam dostopne informacije in dopolnili obstoječi zemljevid, ki smo ga potem predali ITMC. Prav tako smo uspeli povzorčiti geološke, vodne in sedimentne vzorce za kasnejše analize (Alenka, Tina, Blaž S.) v višinskem gradientu ter gradientu sever-jug. Blaž S. je dobil hude bolečine v celi levi nogi, kasneje se je izkazalo, da gre za hernio disci. To ga ni oviralo, da ne bi komandiral, od tu tudi ime. Po vrnitvi je bil urgentno operiran. Za težje vzpone so se krplji izkazali za veliko boljšo alternativo od smučk.

Zahvale:

Največja zahvala gre direktorici Kompas Postojna Maši Miklavčič za vso njeno pomoč, ki smo jo potrebovali pri prevozu v Kirgizistan. Posebna zahvala gre tudi za poseben tretma pri prevozu smučarske opreme (Turkish Airlines). Zahvaljujemo se tudi članom agencije ITMC: Margariti in Ayani za reševanje organizacijskih zapletov, Andreyu za požrtvovalno vožnjo in Tanyi za zares odlično hrano v bazi. Mag. Gregorju Slugi ter Janezu Toniju se zahvaljujemo za natančne vremenske napovedi.

V Kirgizistanu smo preživeli 23 čudovitih dni. Res smo imeli srečo z vremenom. Največ od vsega pa je pomenila ekipa. Če se sedaj ozrem nazaj, resnično dvomim, da bi lahko ponovno sestavil tako odlično ekipo. Res smo se super razumeli in vsaka minuta, ki sem jo preživel v družbi ekipe je bila neprecenljiva.

Sam bi se rad zahvalil tudi svoji cimri, soplezalki (smučarski) in šefici Lenčki. Na začetku sploh nisem vedel kdo bo moj plezalni partner, no na koncu je naneslo, da sva se skupaj odločila da bova na odpravi smučala. Bilo mi je v veselje in zadovoljstvo, da sem imel ob sebi človeka, ki sem mu lahko zaupal in nekoga, ki je imel od mene več izkušenj. Lenčka, hvala ti za vse in upam, da bova lahko kdaj v prihodnosti takšno odpravo tudi ponovila.

Hvala tudi celotni ekipi, ki mi je zaupala organizacijo takšne odprave in upam, da se bomo lahko še kdaj odpravili na kakšno podobno avanturo. Cilji in želje so. Upam, da bo tudi volja.

Kaninsko visokogorje in Križ

2011-05-07T11:52:00.000-07:00

Ne pomnim, kdaj sem v enem mesecu tolikokrat smučal nad Sello Nevejo. Mislim, da ni bilo vikenda, da nisem letel ali v Bovec ali pa direktno do Selle in potem gasa ali na sedlo Vršiči ali pa pod Prestreljenik. No, vmes je bil tudi vikend, ko sva z Nejo skočila na Križ.

Tale tura na Križ je bila kar avanturca, k ne pomnim kdaj sem na zadnje tako bolan rinil v hribe. Ampak una trma ki jo imam me je pripeljala na vrh. Ni mi bilo žal, ker je bila smuka zares dobra.

Nazaj na Kanin. Saj sploh ne vem s kom vse sem smučal. Prišla je na obisk Alenka z Blažem in Lamprehtom, potem en vikend z Andrejko, pa prideta tudi Nina in Neja. V glavnem na polno se je smučalo, razmere pa kot vedno tukaj uživaške. Enkrat ko sem bil celo sam se mi je smučarije tako luštalo, da ko sem se pripeljal do koče Gillberti, sem šel potem še enkrat nazaj na vrh. Ja, sej vem norooo. Sam kaj ko so bile razmere zakon!

No, prejšni vikend mi je celo uspelo testirati moje nove smučke – Blizzard free cross. Smučke so naravnost zakon! Tako hudih free cross dilc še nisem vozil. Z radijem 20m ti omogočajo tako hudo smuko, zelo dolge hitre zavoje, hkrati pa sem vzel dožino 163cm, da še vedno lahko vozim kratke zavoje. S težo 2,600g pa spadajo me dokaj lahke dile, ampak sistem rocker omogoča izredno plovnost tudi v suhem snegu – pršiču.

Moram se na koncu tudi pohvaliti, da mi je letos uspelo odpeljati celih 50 turnih in smučarskih dni, kar je res veliko. Mislim, da ta dosežek nikoli več ne bom ponovil, ali bil blizu temu rezultatu. No, čeprav še vedno upam, da bom poleg Kirgizije letos smučal vsaj še en dan, mogoče celo naslednji vikend.

Bosna in Dalamcija

2011-05-05T11:21:00.000-07:00

Prvomajski prazniki so obetali Švico in pa pot z Matejo po Bosni. Žal je projekt Švica zaradi slabega vremena odpadel, tako da sem jo nahnil v Bovec. Trije dnevi vrhunske smuke nad Sello Nevejo so bile res čudoviti. 2x Sem bil an Sedlu Vršiči, 1x pa pod Prestreljenikom. Žal pa zadnji dan tudi dokončno uničil smučko in sledila je vožnja domov in nabava novih smuči.

Po dolgem razmišljanu in ob pregledu vseh testiranj se odločim za smučke Blizzard Free cross 2011.

Potem pa pride četrtek in pot v Bosno. Do zadnjega z Matejo nisva vedela ali naj greva ali ne. Problem je bilo vreme. No, potem se v četrtek zjutraj odločiva, da vseeno tvegava in se odpeljeva na pot. Prvotni plan je bil, da greva mimi Bihača in tam obiščeva prijatelja Tineta, vendar ker sva bila že pozna se odločiva za malo hitrejšp pot mimo Zagreba, Banja Luke in potem naprej za Sarajevo, kjer sva imela zastonj vikend paket v hotelu Hollywood.

Na poti v Sarajevo se normalno ustaviva tudi znanem mestecu Jajce, kjer je bil med 2. svetovno vojno 2. zasedanje takratnega AVNOJA. Mesto je nekaj posebnega, zelo zanimovo, le malce več čistoče bi človek pričakoval od takšnega turističnega kraja.

Do večera se pripeljeva v Sarajevo. Drugi dan sledi celodnevni ogled Sarajeva z okolico, obvezno na Baščaršijo na hude čevape k Zokiiju, sprehajanje po ulicah mesta, obvezna kavica na glavni promenadi, malce šopinga. V prejšni službi sem večkrat službeno zahajal v Sarajevo in moram priznati, da mi je mesto zelo všeč, ljudje prijazni in zanimivi. Tako, da se rad vračam nazaj v Sarajevo.

Naslednji dan pičiva naprej proti Mostarju, ki je tudi zelo zanimivo turistično mestece z znamenitim kamnitim mostom, prijaznimi domačini, zanimivimi trgovinami s spominki in odličnimi restavracijami. Tako dobre mesne plošče že dolgo nisem jedel. Ker je bil plan že vnaprej določen, da ta dan spiva ob morju, se v Mostarju zadrživa samo štiri ure, potem pa se mimo Širokega Brijega in Imotskega odpeljeva proti morju. Odločiva se, da spiva v Trogirju, v starem mestnem jedru, ki je obdan z obzidjem. V mesto prispeva popoldne in Mateja zelo hitro najde najin hotel, kjer so bili zares zelo prijazni. Domač manjši hotel, ki je imel vse kar imajo veliki hoteli. Sprehodiva se po mestu, si privoščiva večerju in ob pregledu vremenske napovedi ugotoviva, da je edina opcija sonca za drugi dan, da se odpeljeva severno proti Zadarju.

In tako je drugi dan tudi bilo. Iz Trogirja se odpeljeva na sever, se vmes ustaviva še v Primoštenu, Šibeniku in naposled še v Zadru, kjer si privoščiva še kosilo. Potem pa počasi prosti domu. Na avtocesti proti Zagrebu, naju prehitita še Nina in Jerry, se ustavimo na pijači in potem gasa proti Ljubljani, kamor prideva v večernih urah. Lep izlet, Bosna vedno ponudi nekaj zanimivega. Zelo rad se vendo znova vračam nazaj...

Slovenski HOT RUT 2011

2011-04-18T12:39:00.000-07:00

Ideja je bila že kar nekaj časa v glavi, samo za to turo res rabiš idelano vreme in pa podaljšan vikend. Začeli smo se pogovarjati že v marcu in iskali termin, ki bi odgovarjal vsem in tako našli prvi vikend v aprilu. Sicer z nami ni mogla Alenka, ki pa je ravno tisti termin, smučala na Tirolskem okrog Ortlerja. Na turi smo bili Nina, Petja, Urša, Keko in moja malenkost.

Jaz pa Nina pičiva že v petek, da ujameva tovorno žičnico, ki je smuči peljala na Komno. Midva pa pešaka. Po malo več kot eni uri sva bila na Komni. Nisva se dolgo zadržala, ker sva imela pred sabo še kar nekaj poti. Potrebno je bilo priti vse do koče pri triglavskih jezerih. Nina pa je bila ravno ta vikend malce bolana, tako da je šlo vse skupaj še bolj počasi.

Od Komne do koče pri jezerih sva hodila malo več kot 3 ure. Pot se kar vleče. Nikoli konca ne kraja. Prideva do koče ravno do mraka in si urediva zimsko sobo, se najeva in leževa k počitku. Ostali tri pa sva pričakovala enkrat do 23.00 ure. Gladko sva zaspala in banda nas zbudi malo pred 01.00 uro zjutraj. Prišli so čez Komarčo. Jim nisem prav nič zavidal, meni vprašanje če bi se mi dalo. Res ne vem.

Zjutraj nismo pretiravali z ustajanjem. Glavno je bilo, da smo bili vsi skupaj, zato je bil tudi odhod bolj pozen. Cilj je bil vrh Kanjevca. Dokaj hitro smo ugotovili da smo vsi brez sončne kreme, vreme pa za bogove. Jasno in toplo. Štaramo proti Kanjevcu, po dolini vse do Prehodavcev, potem pa naprej do Hribarc in na vrh Kanjevca. Na vrh prideva najprej jaz in Keko. Punce pa lepo počasi za nama. Na vrhu zafrkancija in ugotovitev, da nas je sonce ožgalo kot že dolgo ne.

Sledil je fantastičen spust v dolino, vse do Vodnikove koče, kjer smo spali zadnji dan. Nismo bili sami. V zimski sobi sta bila še dva turna smučarja. Spet smo se napokali s hrano in se malce pozabavli in odšli k počitku.

Zjutraj pa je bilo potrebno kar malce bolj zgodaj ustati. Zadnji dan tudi ni bil od muh. Čez dva prelaza. Najprej smo mislili, da bo do nas prišel Luki, saj je obljubil Petji, da bo v nedeljo prišel in naredil zadnji smučarski dan z nami. Njemu se je zataknilo že na začetku, saj je hodil do Vodnikove koče iz Rudnega polja, na tej poti pa je bilo že precej manj snega kot ponavadi in se mu je pot zavlekla. Tako da se je Petja odločila, da ga počaka, mi smo pa šli naprej.

Najprej čez Mišeljski preval, potem spet krajši spust v dolino, potem pa zopet nazaj čez Lazovški preval, ko je bilo s klanci na tej turi konec. Potem je sledil še spust do planine v Lazu, kjer smo se malce okrepčali in se pripravili na spust vse do planine Blato, ki je potekal polovico po snegu, polovico pa pešaka.

Za konec smo odšli še do Bohinjskega jezera in dočakali Kekotov skok v mrzlo jezero, obvezno odšli še na pico k Emi in pot domov. Noro dober vikend je bil. Odlična tura z veliko smeha in dobre volje!

2x Rodica in Debela Peč

2011-03-22T10:44:00.000-07:00

Lepo vreme. Vrhunske razmere. In tisti občutek, ko veš da moraš enostavno it. Freeride Panda zopet zataji, zato pa je tukaj Fužinska, ki je za akcijo. V 4 dneh sem kar 3x smučal.

Najprej z Nino pičiva na Rodico. Tradicionalna spomladanska tura, ko veš da lahko z avtom prideš vse pod planino Suha. S smučmi iz prakirišča proti planini Suha potem pa naprej. Že od planine dalje sva vedela, da bova imela vrhunske razmere. Po dobrih 2 urah in pol sva bila že na vrhu, čisto sama. Le iz primorske strani je prišel še en domačin iz vasi, vendar brez smučk.

Razmere za smučanje so bile res vrhunske. Tisti občutek, ko je vsak naslednji zavoj boljši. Na planini Suha se nama je smejalo. Res je bilo odlično. Razmere so dopuščale tudi spust do avta.

Naslednji dan spet lepo vreme in razmišljanje ali ponovim turo ali ne. Nisem dolgo razmišljal. Spakiral stvari in že bil na poti proti Bohinju. Tudi ta dan so bile razmere na nivoju.

Dan pavze in že pride tura na Debelo peč. Spet z Fužinsko Pando. Freeriderka pa dela. Snega na Pokljuki vedno manj, vendar se je vseeno dalo nekako prismučati v dolino. V bistvu ta dan sploh nisva vedela kam bi se odpravila in je ponavadi potem destinacija Blejska koča najbolj logična rešitev. In tura tudi tokrat ni razočarala. Razmere na nivoju, na vrhu Debele Peči pa spoznava še GRSjevca Igorja, ki je zelo dober prijatelj našega soferjanovca Stojca. Tura kratka, ampak dovolj dobra če nimaš na razpolago celega dne.

Iz Belske kočne proti Savinjskemu sedlu

2011-03-02T03:37:00.000-08:00

Z Lenčko se zmeniva, da greva nekaj odsmučat. Vreme in razmere ravno niso najboljše in da ne bi spet šla na Z sem poskušal najti neku drugo varianto. Iskanje in brskanje po internetu in kartah me pripelje do Belske Kočne.

Malo bolj sem pregledal vse skupaj in ugotovil da bo tura super. Predlagam jo tudi Alenki in se takoj strinja. Zapeljeva se na na avstrijsko stran Jezerskega v dolino Belske od koder štartava proti Savinjskemu in Jezerskemu sedlu. Sprava malce čudno pogledujeva proti terenu in si skušava odgovoriti na vprašanje kje za hudiča bova smučala.

Dokaj hitro se potolaživa saj je pot speljana tako da je bil le ne krajši odsek malce zoprn, vse ostalo pa super. Snega tudi v teh koncih ni bilo veliko ampak dovolj, da se je dalo smučat. Še najbolj pa sva bila presenečena in hrati vesela nad zgornjim delom. Začudeno sva zrla v skoraj 25cm pršiča in v še nezvožene teren. Odločiva se, da greva proti Savinjskem sedlu, kar se izkaže za odlično potezo.

Na vrhu je sicer pihalo, vendar sva dokaj hitro pripravila vse potrebno in odsmučala v dolino. Vrhunska smuka in nikjer žive duše. Ena boljših smučarij in odlična družba. Imam takšen občutek, da se bom letos še vrnil v te konce.

Bovški Haute Route

2011-01-02T03:02:00.000-08:00

Zadnji teden leta 2010. Vreme se je na hitro obrnilo in napoved je bila sanjska. V službi je bilo bolj ali manj vse pod kontrolo in konec leta ni obetal neke velike panike. Odločitev je bila jasna: grem v Bovec.

In mi v petih prečudovitih dneh uspe naredit 5 fantastičnih turnosmučarskih spustov, povsod kamor sem šel sem bil prvič.

M. Ruše na Mangarstko planino

Iskal sem tako bolj hitro varianto in se odločil, da grem pogledat proti Mangartskem sedlu. Na parkirišču bolj malo snega in višje gor proti planini vse bolj ali manj trdo in ledeno. Na planini pa hitra odločitev, da ne nadaljujem proti sedlu ampak sem jo ocvru kar levo proti Ruši. Odločitev je bila zadetek v polno. Višje ko sem bil, več je bilo pršiča. Na vrhu pa prava poezija. Moram priznati, da tega dela sploh nisem poznal. Pogledi z vrha pa naravnost fenomenalni. Odločim se, da odsmučam proti planini po drugi bolj širši strani Ruše, ki je ponujala izvrstno smučarijo. Res lep dan, hiter ampak uživaški.

Monte Coco – 1941m

Drugi dan se odločim za Italijo. Čist po naklučju. Zjutraj se zbudim in pregledam razmere in vidim na turnem klubu Gora, da so razmere na italjanski strani fenomenalne. Zapeljem se v tiste konce in hitro ugotovim, da bo smučarija dobra. Do vrha imam malo manj kot dve uri hoje. Spodaj je bilo trdo, višje gor pa celo spet pršič in na nekaterih delih še nič zvoženo. Nasmeh na obrazu in normalno dolična smučarija in zares dobra tura.

Škrbina prednje Špranje

Spet ponovim vajo, zjutraj pogledam na netu razmere in se odločim za Škrbino. Ne vem zakaj? Enostavno nisem imel ideje, pa želel sem si nekam blizu, da ne bo veliko vožnje. In spet v Berlusconiland. Spet zelo dobra tura. Začetek je zelo ovinkast saj se do Viške planine vzpenjaš po kolovozu, ki poleti pelje do tovorne žičnice, ki na Refugio Corsi vozi material in vso opremo. Od Viške planine pa do vrha Špranje prava poezija. Bil sem sicer že malo pozen, ampak razmere niso bile slabe.

Edino malo me je skrbelo, ker so se iz sten non stop sipali manjši plazovi in bolj kot sem se bližal steni, bolj mi je vse skupaj postajalo čudno. Ni šlo za ne vem kakšne količine snega, samo vseeno je bil občutek malce čuden. In enkrat se je res konkretno usulo in me pregnalo. Rekel sem si, da ne bom tvegal in sem raje po hitrem postopku na vrhu obrnil in kar hitro odsmučal nazaj do Viške planine. Tam počitek in pa trenutki zame. Na soncu. Bilo je čarobno...

Bivak pod Špičko – 2063m

V Bovec pride že gorenjska ekipa (Blaž, Jakob, Matic, Barbara, Tadeja in Sara). Dogovorimo se, da bi smučal z njimi. Niso imel nič proti in predlagam jim bivak pod Špičko. Malo pred izvirom Soče ugotovim, da sem pozabil na pancerje. Tisti dan sem bil malec zmeden, krivi za to pa sta Nina in Tina, zgodil se je eden dogodek o katerm pa ne smem govoriti. Konec dober vse dobro. Vrnem se po pancerje, gorenjska ekipca gre naprej. Jaz pa za njimi z 30min zaostankom.

Nekje na polovico poti ujamem Tadejo, ostali so malce naprej. Bili smo tudi že kar pozni, ampak k sreči je bila JV stran, tako da je bilo sonce še z nami. Do bivaka pridejo Jakob, Blaž, Sara in Barbara, jaz do zadnje terase in ravno tako tudi Tadeja, čeprav je malce zaostala. Jaz nisem šel višje, ker je bil bivak že v senci. Smučarija v dolino je bila na trdi podlagi, ampak kar zanimiva in pestra. Več kot 1000 višinskih metrov spusta. Spet en odličen dan in še boljša družba.

Pecol pod Montažem

Silvestrovo. Petek. Bilo je potrebno pogruntat nekaj bolj u easy in določimo se za Pecol. Res lep dan, malce že kar topel ampak spet vrhunska smučarija. Zapeljemo se do Nevejskega prevala in od tam s smučkami prečimo vse do planin na Pecolu. Tukaj pa poezija, od kje boš smučal si lahko celo zbiraš. Mi krenemo vse do stene pod Montažem in odločimo se za pravo varianto: sneg je bil za gor še kar trd, vendar ga je močno sonce toliko zmehčalo, da je bila zgornja skorja odlična za smučat in zavoje.

Potem pa gas v Bovec in priprave na silvestroivanje in žur v centru Bovca. Bilo je kot vedno odlično.

Pod Kriško steno & Suho Ruševje

2010-12-11T12:11:00.000-08:00

Turnosmučarski vikend. Kaj pa drugega. Vremenski pogoji v hribih so takšni, da kaj drugega ne ponujajo. Najprej sem se sicer pogovarjal z Nejo, vendar fuflarka svetovnega formata je spet nekaj zamuštrala in izbrala nerazumljivo zgodnjo uro, da se mi enostavno ni dalo zraven.

Tako, da sem se potem dogovoril z Nino. Najprej samo za soboto, da šibava skupaj z njenim Jernejem pod Kriško steno. Vrhunska izbira, saj je bilo na terenu okrog 15-20cm suhega pršiča. Zapeljemo se po cesti, ki pelje na Vršič vse do tretjega ovinka, kjer parkiramo avto.

Pot nas najprej peljala malce navzdol in potem po dobrih 15 minutah do koče v Krnici. Od tu pa je do pod Kriške stene še približno 2 uri hoje. Pred nami je bila še ena skupina turnih smučarjev. No, na vrhu ugotovimo, da je bila to ekipa od Neje.

Ker ni bil ravno topel dan, se na vrhu nismo zadrževali dolgo, ampak smo hitro odsmučali v dolino. Ta del pod kriško steno je namreč ves čas v senci in so tukaj temperature bistveno nižje kot pa kje drugje na soncu.

Smuka je bila več kot odlična, ves čas smuke sem na glas vriskal, saj je bilo vijuganje pravi užitek. Na poti proti Ljubljani pa se z Nino dogovorim tudi za nedeljo. Pridruži se nama še Alenka, cilj pa je Suho Ruševje.

Štartali smo iz Završnice in sicer smo se z avtom pripeljali približno 5 minut hoje od žage in zapornice, ki vodi proti Tinčkovi koči. K sreči je bilo snega dovolj, tako da nam ni bilo potrebno nositi smučk.

Nismo pričakovali pršiča ali pa nekih idelanih razmer, vendar je bil dan božanski, lepo sončno vreme, ki je ponujalo fenomenalne razglede. Po dobrih 3 urah hoje pridemo do zadnjega sedla, kjer smo takoj ugotovili, da ne bomo šli do vrha proti Palcu, saj je bilo snega tukaj premalo in bi bila smuka od tam brezvezna. Pa tudi pozna ura je bila že, saj se je Alenki mudilo domov, ker je imela ob 19.00 uri že službo. Potrebno pa je bilo v dolini odkidati tudi Ninin avto.

Spust spet poln zabave. Vsi smo prišli na svoj račun. Jaz do svoje palice, Alenka do Zagrebčanke, Nina pa do svojega avta. V Završnici je vedno akcija. Snega ni bilo veliko, je pa nekje bil celo pršič.

Kokrska Kočna

2010-11-10T11:12:00.000-08:00

V hribih je že od konca oktobra zelo pestro. Ker se je obetal zelo lep vikend, smo se odločili kar tako na hitro da gremo pregledat razmere na Kokrsko kočno. Plan je bil za 2 dni, vendar sva se jaz in Nina odločila, da greva smo za en dan. Vzrok je bilo martinovanje.

Iz Ljubljane odrinemo ob 7.00 ure zjutraj in se zapeljemo vse do planine Suhadolnik. Črt nam razloži, da pozna krajšnico, ki jo je nekoč že prehodil in nič drugega nam ni presotalo da mu sledimo. Po dobri ure hoje že pridemo do snega, ki ga je bilo z višino vedno več. Prvi resni postanek je bil v bližini bivaka, kjer so Urša, Črt, Marti in Tina pustili večji del opreme, saj so planirali da bodo tukaj tudi prespali. Do vrha Kočne smo imeli še dobro uro hoje.

Kljub nekoliko bolj toplemu vremenu je bilo vse še pomrznjeno, na vrhu pa močan veter, tako da se nismo kaj dolgo zadrževali. Vmes pa veliko smeha in zafrkancije. Našli smo si zavetrje na sončku in malce martinčkali.

Spust nazaj proti bivaku je bil zabaven. Zaradi južnega senga so se nam pod derezami delale klože, tako da je bila hoja navzdol na momente malce otežena, vendar ni bilo panike. Vmes se nam je celo zgodilo, da smo se začeli kepati in se valjati po snegu. Pred bivakom še zadnji postanek, midva z Nino pomahava v slovo in se začneva počasi spuščati v dolino.

Ovinkasta in na trenutke celo zoprna pot naju po dobri uri in pol pripelje do avta. Pogled na Kokrsko kočno je bil iz doline nebeški. Preživeli smo zares lep in sončen dan v naših prelepih kamniških alpah.

Viševnik, Triangel & Rodica

2010-10-30T14:48:00.000-07:00

V hribih je zapadel prvi sneg. In ker sem ga že nastrpno čakal, sem nisem mogel upreti in sem se podal na najbolj oblegane turne cilje v Sloveniji.

Z Žigatom, Matejo in Maretom smo bili sredi tedna na Viševniku. Zares smo imeli lep sončen dan, snega je bilo za prvo letošnjo turo dovolj. Odsmučal sem z vrha pa vse do Pokljuke. Le v srednjem delu je bilo potrebno paziti na skale, ki so kukale ven, saj je bilo tukaj snega malo manj, ker ga je večino spihal veter.

V petek sem se enkart po 9.00 uri spomnil, da bi šel lahko pogledat razmere nad Ljubeljem. Ker v službi ni bilo velike panike, odrinem na pot. Slovenski idiotizem in upravljalci smučišča Zelenica so lepo poskrbeli, da se turni smučarji ne bi preveč nasmučali in so razrili skoraj ves teren po smučišču. Ampak še sreča da so ljudje v tistih koncih tako zamašeni, da jim po moje možgani ne delajo dovolj, saj se je dalo lepo smučati po desnem delu smučišča in smuka z vrha Triangla je bila za ta letni čas vrhunska.

Vmes sem skočil še malo pod steno centralne grape v Begunjščici in še od tukaj naredil par zavojev v dolino. Dan je bil več kot odličen.

V soboto pa sem šel z Žigatom in Kekecem pogledati na Rodico. Z avtom se pripeljemo visoko in imamo peš hoje do planine Suha približno 25 minut. Tukaj si nadanemo smučke in gasa proti vrhu Rodice. Dokaj hitro ugotovimo, da se bo dalo smučati vse do planine Suha. Malo pod vrhom Rodice nas zajame megla in pa močni sunki vetra. Odločimo se da ne tvegamo vrha, počakamo da se je malce razjasnilo in odsmučali smo nazaj do planine. Smučarija pa je prinesla veliko zabave in smeha. In valda Kekčevi akrobatski vložki. Spet en super dan.

Greben Zeleniških špic

2010-10-15T07:35:00.000-07:00

Greben Zeleniških špic deli dolini Kamniške Bele in Repovega kota (gre za Kamniško-Savinjske Alpe). Na zemljevidu je dolg dva kilometra, v resnici pa gre gor in dol in se tako raztegne, da ga ni ne konca ne kraja. Dolga gorska pregrada se začne nad Domom v Kamniški Bistrici, prvi vidni vrh nad gozdnimi pobočji pa je izrazita skalnata glava Kamniškega Dedca (1583 m). Tu se prečenje sicer začne, vendar zaradi obilice ruševja običajno ta del izpustimo. Naslednji vrh je Staničev vrh (1805 m, ime po alpinistu Valentinu Staniču). Tu se začne nazobčan skalnat greben poln številnih škrbin, rogljev, stolpov in vrhov.

Do zadnjega Najvišjega roba (2127 m) ima ime samo še eden, to je Največji špic (1937 m). Prečenje se zaključi na Srebrnem sedlu (2115 m), kjer se gorski hrbet spaja k masivu Planjave. Okoliška "praznina" na obeh straneh nudi lepe razglede. Prečenje Zeleniških špic je eno najlepših grebenskih plezanj ne samo v Grintovcih, ampak v vseh slovenskih gorah. Gibanje po ostrem in nazobčanem razu s stolpa na stolp, v izredni izpostavljenosti, a v trdni skali, nudi čudovite plezalne užitke. Prvi je vrhove Zeleniških špic obiskoval legendarni lovec Valentin Slatnar - Bos s svojimi lovci, poleti 1911 leta pa so v dveh delih izvedli prečenje Drenovci.

Z očetom sva se prilagajala vremenski napovedi in se odločiva za četrtek. Vremenarji so sprva napovedovali zares lepo vreme, no na koncu je bilo iz tega bolj malo. Nekaj malega naju je motila megla, predvsem na začetku, vendar je bila vidljivost vseeno dovolj dobra, da na poti nisva imela težav. Jaz sem sicer prečenje naredil že pred 2 leti, vendar je bil spomin na poti kar slab. Z Staničevega vrha sva se za vsak slučajo varovala oz. sva se spustila po vrvi do platoja, naprej pa vrvi nisva več potrebovala. Za prečenje sva porabila 2,5 ure, kar je kar soliden razultat. Polovico poti sva imela meglo, drugi del poti pa lepo vreme in nad meglo tudi za ta letni čas kar precej toplo.

Težavnost prečenja: 300 m (zaradi vmesnih sestopov še več) plezanja II. stopnje (morda celo kje več). Izpostavljenost je mestoma kar na nivoju. Vendar midva večjih težav nisva imela. Kljub manjši oblačnosti je bil čudovit jesenski dan, ki sva ga maksimalno izkoristila.

2X prečenje: Kukova špica – Dovški križ & Tolsta Košuta - Košutnikov turn

2010-10-10T14:58:00.000-07:00

Končno je prišel ta pravi jesenski lep sončen vikend. Gore so klicale in nisem kaj dosti razmišljal o kakšnem frikanju ali pa izletu na Primorsko.

V soboto sem bil dogovorjen z Barbaro in Gregorjem. Ker je bil napovedan res lep sončen dan, zjutraj nismo hiteli in smo se pripeljali v dolino Vrat šele malo pred 8.00 uro zjutraj. Avto pustimo na manjšem parkirišču, kjer največji kamniti plaz preči glavno gozdno cesto v dolini. Počasi smo se začeli vzpenjati po nemarkirani, a dobro shojeni poti proti sedlu Gulce. Po malo manj ko 3 urah pridemo na sedlo, od koder lep razgled na Kukovo špico in S steno Škrnatarice. Glede na dolžino prečenja in še sestop, se odločimo da na Kukovo špico ne gremo in se spustimo malo nižje od sedla proti zelo izraziti malo večji grapi v steni Škranatarice. Po njej z malo plezarije pridemo na vrh 2414m visoke gore. Od tukaj smo imeli zares prelep razgled daleč naokrog, videli celotni greben in v ozadju tudi že Dovški križ.

Ker je bil lep dan smo si pot vzeli zelo na easy in se počasi začeli kobacati po grebenu proti Dovškemu križu. Pot je zelo lepa, vmes je nekaj plezarije, vendar nič nevarnega ali resnega. Na naši desni strani smo ves čas poti opazovali Amfiteater in stene Široke peči. Pogledi so bili zares veličastni. Po nekaj več kot dveh urah že stopimo na vrh Dovaškega križa. Srečamo skupino iz AO Črnuče s poveljnikom Pečotom. In takoj debata, kaj dogaja na ljubljanski sceni...

Sestop z Dovškega križa ni bil več velik problem. Na sedlu pod Šplevto pa se odločimo za levo varianto sestopa in ne mimo bivaka II, saj sem ocenil, da je ta pot po levi malo boljša za kolena in tudi ne preveč naporna. Do avta smo prišli do 16.30 ure, skok še na pirček in pot nazaj domov v Ljubljano in priprava nahrbtnika za nedeljo. Cilj je bil greben: Tolsta Košuta in Košutnikov turn.

Ker je bila tudi za nedeljo napoved lepa se odločim za odhod iz Ljubljane šele ob 8.00 ure. Grem sam, ker kandidatov za to turo ni bilo. Pa po pravici povedano, se mi jih sploh ni dalo kaj dosti iskati. Jaz, hribi in mp3 player. Najprej se od parkirišča odpravim do planine Dolga njiva in naprej vse do nekdanje meje med SLO in AVT. Od tam pa po malo bolj strmem terentu cik cak do vrha Tolste košute. Od avta do vrha sem porabil manj kot dve uri.

Na vrhu je sonce tako zelo prijateno grelo, da sem se za 40min kar malce naslonil in poslušal glasbo. Potem pa prečenje. Nekaj dosti informacij o grebenu nisem imel. Pot je na nekaterih mestih uhojena, na nekaterih drugih pa je potrebno malce orientacije in iznajdljivosti, ampak nič resnega. Zelo pa sem bil presenečen nad krušljivostjo skale. Je pa res, da je bil greben na momente kar zopern, saj je bilo na obeh straneh, na nekaterih delih zelo izpostavljeno in vsaka napaka bi lahko bila kar usodna. Dober in trden korak in vse je bilo super. Po malo več kot dveh urah stojim na vrhu Košutnikovega turna in skoraj ujamem par, ki sta pred mano prečila greben. Na vrhu krajši pogovor in spust nazaj v dolino mimo planine Dolga njiva nazaj do avta. Res odličen in lep vikend. Lepo bi bilo, če bi takšnih vikendov bilo več.