Neskončne Poti Sveta

Dolomiti Superski Premiere - Alta Pusteria

2009-12-21T07:44:00.000-08:00

Kot vsako leto tudi letos na otvoritev smučarske sezone v Dolomite. Tokrat samo moška ekipa. Marjan je že v mesecu oktobru rezerviral apartma v kraju Sesto (Sexten) in na koncu ugotovimo, da bomo živeli v apartmaju družine Holzer, lastnik Patrick Holzer je bil nekoč član italijanske smučarske reprezantance in v svetovnem pokalu dosegel tudi dve zmagi, eno celo v naši Kranjski gori.

Na pot se odpravimo v sredo popoldne. Ekipco so sestavljali: Marjan-špička, Urban-Hippy, Tomaž-prekmurec, Dejan in moja malenkost.

Vreme smo imel vse 4 smučarske dni odlično, pogoji so bili pravi, le temperature so bile za kako stopinjo prenizke. Ampak to nas sploh ni motilo, uživali smo v odlični smuki.

Vrh Snežne konte

2009-11-28T15:51:00.000-08:00

Tina, Borut, Rok, Moki in jest, smo šli nabirat kondicijo v Julijce. 10 urna hoja po snegu in od tega več kot polovica gaženja do jajc so nas dodobra utrudili, vseeno smo osvojili Vrh Snežne konte- malo manj znan vrh v Julijcih v neposredni bližini Triglava in Kredarice.

Le dva dni nazaj je napadlo po podatkih na internetu 80cm snega, vendar ga je bilo po naših ocenah veliko več. V dolini smo proti vrhu štartali prvi. Prvotni cilj je bil sicer vrh Rjavine, vendar smo po dobri uri hoje ta cilj spremenili. Do planine Zg. Krma je še nekako šlo, od tukaj naprej pa je bila hoja proti Krederici pravo umiranje na obroke.

Snega je bilo več kot en meter, pa tudi zgaženo ni bilo čisto nič. Tako smo hodili v koloni in se izmenjevali na vsake 15 minut. Velik je blo smeha in fuflanja. Vlekli proti vrhu smo se pa tudi kot polži, ampak ni blo panike, saj smo imeli prečudovit jesenski dan.

Hodili pa smo tko zelo dolgo, da smo da avta v Krmi prišli v čisti temi. Ampak je blo luštno in zabavno.

Košutica

2009-11-30T09:07:00.000-08:00

Vremenska napoved je bila bolj slaba. Snega pa tudi ni bilo zadosti za kakšno resno plezarijo oz. kakšno prečenje. Ker je bila ob 17.00 uri v Kranju še tekma svetovnega pokala v plezanju smo cilj podredili, tako da smo ujeli tudi tekmo.

Tini, Jani in Janji predlagam, da gremo na Košutico, ki se razprostira med Ljubeljem in V. vrhom. Avto smo pustili pred začetkom vzpona na Ljubelj, kjer se ponavadi pusti avto, ko se gre plezat grape v V. Vrhu. Najprej jo mahnemo do planine Korošica. Tukaj pa se odločimo za krožno turo, tako da smo prečli celoten greben Košutice. Ko pridemo na Hajnževo sedlo, ki leži pod V. Vrhom zagledamo tudi tablo, ki še vedno opozarja na državno mejo.

Od tukaj pa kar direkten spust čez zasneženo grmičevje proti avtu. Planini Korošica se izognemo, ker se odločimo, da gremo raje na pivo v Tržič. Glede na razmere je bila tura kar luštna in zabavna.

Šplevta – Dovški križ – Bivak II

2009-11-02T11:03:00.000-08:00

Fuflar's junajted oz. trio fantasticus smo se odpravili na eno kondicijsko turo. Fufi-Moki, največji fuflar-Rok in malo manjši fuflar-jst smo malo preštudirali kam bi se lahko odpravili, na koncu pa smo se odločili za moj predlog – Poldov Rovt – Brinova glava – Šplevta – Dovški križ – Bivak II – Poldov rovt.

Rok je sicer predlagal, da bi osvojili Prisank po Hanzovi poti, vendar smo se v zadnjem trenutku zaradi novo zapadlega snega, nizkih temperatur in senčne lege odločili, da raje pojdemo nekam na sonce.

Ves čas hoje proti Šplevti nas je spremljalo sonce, temperature so bile ravno pravšnje, družba pa itak zakon. Do sedla pod Šplevto smo opazovali tudi gamse, snega pa je bilo tudi vedno več. Na sedlu se odločimo, da je časa še dovolj, da osvojimo še Dovški križ.

Pred vrhom Dovškega križa smo osvojili še novo imenovani vrh Velika Fuflca in ji izmerili višino 2480 mnv, do sedaj je ta vrh veljal kot predvrh Dovškega Križa, ker pa je bil to fuflarski dan smo zadevo vzeli v svoje roke.

Na vrhu smo imeli prečudovit razgled na vse strani, sončno in ne preveč mrzlo vreme. Na poti v dolino osvojimo še vrh Šplevte, se sprehodimo mimo bivaka II, potem pa gasa po melišču v dolino. Mokijeva ura nam pokaže, da je bilo spusta po melišču za 800 višinskih metrov, to pa pomeni, da smo bili v dolini v manj kot dveh urah. Odličen fuflarski dan!

Z Zakom in Galom na Kredarici

2009-10-27T09:02:00.000-07:00

Vremenska napoved za Slovenijo za torek 27.10.2009 je bila sledeča: sončno bo le na Primorskem in v višjih legah. Cilj je bil tudi znan. Z očetom, Galom in Zakom se odpravimo na Kredarico preveriti, če je gore že zajela zima in koliko snega je zapadlo ob zadnjem sneženju.

Štartamo kot ponavadi ob 7.00 uri iz doline Krme, mimo Konjskega sedla do Kredarice. Do koče smo potrebovali malo več kot tri ure hoje. Pas oblačnosti pa se je zadrževal malce višje kot so sprva napovedovali. Nekje med 1900 in 2200 metrih. Pomembno je bilo le to, da je bilo na koči sončno in na tresi toplo.

Na koči smo se zadržali skoraj dve uri, jaz sem se s psoma sicer odpravil proti Ržu, vendar je bilo na sedlu kar precej snega, zato nisem hotel tvegati. Sneg sicer pobira, vendar ga je na naketarih mestih še kar veliko, predvsem na senčni severni strani. V dolino smo potrebovali točno dve uri. Bilo je zelo lepa kondicijska tura.

Greben Vrbanovih špic

2009-10-21T13:05:00.000-07:00

V torek sem bil po dolgem času v hribih spet z očetom. Na zadnje sva bila verjetno skupaj spomladi v Maroku, poleti sem imel jaz malo drugačne in nepredvidljive plane, tako da se nikakor nisva mogla uskladiti. Predlagal sem, da greva prek grebena Vrbanovih špic.

Snežnih razmer žal nisem mogel preveriti, vedel pa sem, da lahko pričakujem na vrhu nekaj cm snega. Zapeljeva se v dolino Kot kjer na koncu doline pustiva avto in se počasi odpraviva po poti, ki pelje proti Staničevemu domu. Po približno 2 urah prideva do stičišča kjer se pot prek Vrbanovih špic odcepi desno. Od tukaj pa je do vrha Sp. Vrbanove špice še približno ura hoje. Pot je bila na neketarih mestih kar lepo zasnežena in poledenela. Ampak je šlo, z vrha pa se že vidi celotno pot po grebenu vse do Vis. Vrbanove špice in tudi Staničev dom.

Po grebenu vse do Vis. Vrbanove špice je še dobra ura hoje in poplezavanja. Vreme sva imela naravnost čudovito. Na vrhu se ne zadržujeva dolgo, saj se raje spustiva do koče, kjer so pred kočo še vedno klopi in miza. V dolino se vrneva okrog 14.00 ure. Zanimiva in lepa jesenska tura.

Prečenje Pohorja 2009

2009-09-08T02:39:00.000-07:00

Že lansko leto sem si želel prečkati Pohorje, vendar je bilo vreme za vikende v mesecu septembru žal preslabo, da bi lahko projekt izpeljal v dveh dneh. Sicer je bila opcija tudi v juliju in avgustu, a je bilo takrat prevroče. Ker je vreme letos zares dobro, sem se odločil, da to storim prvi vikend septembra. Odločitev ni bila slaba.

Plan je bil sledeč: V nedeljo zjutraj ob 8.00 uri štartati iz pred Habakuka, nadaljevati pot mimo Areha, Rogle in Lovrenških jezer vse do Ribniške koče, kjer bi prespal. Potem pa pot nadaljevati v ponedeljek zjutraj mimo smučišča Kope, koče pod Kremžarjevim vrhom in Potoškega vrha vse do Dravograda, kamor bi mogel prispeti do 14.40 ure, da bi ujel vlak za Maribor.

Štartal sem točno ob 8.00 uri zjutraj in nadaljeval pot po vrhu Pohorja in po dobrih dveh urah sem že bil na Arehu, brez postanka nadaljeval pot proti Rogli mino stare Galžute. Po dobri uri hoje se nekaj zalomi. Kar naenkrat sem ugotovil, da nisem več na pravi poti proti Glažuti in tudi markacij ni bilo več. Kot sem kasneje ugotovil, sem na enem izmed razcepov na poti zgrešil, prepričan pa sem tudi, da so bile markacije slabo označene. Potem nekako najdem neko gozdno pot in ji sledim, kaj kmalu pa ugotovim, da gre preveč proti vzhodu, kar ni bilo najbolje. Žal je bilo tisto območje tudi malo bolj močvirnato, zato sem moral paziti in po skoraj uri hoje pridem na označeno pot, ki me kasneje pripelje do križišča, kjer je bilo označeno da je do doma na Osankarci še 15 minut. Hitro ugotovim, da sem kar precej zgrešil začrtovano pot. Nič zato, priključim se na pot, ki je posvečena padlemu Pohorskemu bataljonu in pod dobri uri hoje pridem na original pot pri treh žebljih. Pot nadaljujem proti Rogli, ki pa se vleče in vleče. Do koče na Pesku je skoraj tri ure hoje. Postanka skoraj da nisem imel, saj je bilo do Ribniške koče še kar daleč. Pot nadaljujem mimo smučišča Rogla vse do Lovrenških jezer in naprej do Ribniške koče, kamor pridem ob 18.30 uri.

Obvezni topli obrok, klepet z domačini, gledanje TV in počitek. Pred mano je bilo še približno 1/3 poti do Dravograda. Zjutraj štartam ob 8.00 uri. Izračunam si, da bom potreboval do Dravogarda približno 6 ur hoje. Pot me vodi najprej mimo smučišča Kope in po dobrih treh urah hoje pridem do zadnje koče na poti pod Kremžarjevim vrhom. Kratek počitek in navodilo oskrbnika, kje se naj držim poti naprej do Dravograda. Moram priznati, da je bila ta pot naprej najtežji del poti, predvsem zaradi razgibanega terena in pa lovljenja markacij, ki so bile na nekaterih mestih zares slabo označene. Po malo več kot treh urah hoje zagledam Dravograd. Potrebno se je bilo samo še spustiti do železniške postaje, ki sem jo opazoval pri spustu. Odhod vlaka, pa se je tudi že bližal, tako da sem moral pohiteti. Na železniško postajo pridem 10 minut pred odhodom vlaka. Zmatran in zadovoljen, da mi je uspelo. Bolečine v nogah pa zgodba zase.

DOLOMITI 2009

2009-09-01T00:55:00.000-07:00

Vsako poletje na odseku pripravimo kakšen plezalni tabor. Tako je bilo tudi letos. Letošnji je bil predviden v kraju Campitello v bližini smučarskega središča Canazei in sicer med 18. in 25. julijem. Kekec, Janez, Moki in jaz pa smo se dogovorili, da odidemo v Dolomite že en teden prej in v miru spelzamo nekaj lepih smeri. Odločili smo se, da se utaborimo v območju Civette in Marmolade. Na koncu si šotor postavimo v kampu Malga Ciapela pod vznožjem Marmolade.

Za prvi plezalni dan si izberemo južno področje Civette. Jaz plezam z Mokijem, Janez pa s Kekecem. Z Mokijem si izbereva klasično smer in sicer Lise-Spigolo Soraru (IV, 440m). Bila je nedelja zjutraj, tako da sva pričakovala v smeri kar nekaj navez. Nisva se zmotila, ampak plezanje je bilo vseeno super. Gre za klasično dolomiško IV, ki je bila dobro opremljena, pa tudi sama skala je bila odlična. Sestop z vrha je bil tudi prava umetnost. Skoraj večino časa gre za ker težko ferato in na posameznih delih se je bilo trebno tudi varovati.V dolino prideva okrog 16.00 ure. Na prelazu naju že čakata Kekec in Janez, družbo pa jima delajo še Jaka, Črt, Stojko in Urša. Oni so ravno tako prišli v Dolomite teden prej, vendar so se odločili, da bodo prvi teden čeharli in tako nismo bili skupaj.

Za naslednji plezalni cilj si je Janez izbral smer v Torre Trieste. Šlo je za smer Tissi-VI. Ta dan bi moral plezati s Kekcem. V vodničku sva sicer našla malo lažjo smer z oceno V, vendar pa je bil sestop čista neznanka. In ker je bila vremenska napoved spremenljiva, sva se na koncu odločila, da te smeri ne bova plezala. Na koncu se je Kekec pridružil Mokiju in Janezu, jaz pa sem odšel z Aiko na treking. Malo sem pregledal karte okoliških vrhov in se odločil za dva trekinga. Dopoldne sva se odpravila na smučišče pod Civetto, popoldne pa še na vrh Mt. Mesolina, kjer sva imela čudovit pogled na celotno Marmolado.

V večernih urah se nam v kampu pridružita še tečajca Domen in Matija. Torek je bil dan za počitek in padla je tudi odločitev, da se že prej preselimo v dolino Canazei, v kraj Campitello, kjer bomo lahko plezali smeri v gori Sella, ki je pozimi poznana po smučanju okoli Selle Ronde.

Odločitev, da se odpravimo že prej v Sello je bila tudi ta, da je bila dostopnost do smeri v Civetti in oddaljenost od samega kampa zelo velika in se je bilo potrebno vsaki dan voziti z avtom gor in dol, kar je bilo zelo naporno in nam je vzelo zelo veliko časa.

Ker sta bila sedaj z nami tudi Domen in Matija smo se odločili, da v sredo plezamo v trojkah. Jaz, Moki in Matija si izberemo nekoliko lažjo smer, šlo je za klasiko v Selli – Via Maria-Kante (IV+,300m), ki pelje točno pod gondolo, ki iz prelaza Pordoi pelje na vrh Sass Pordoi. Tako lahko ljudje, ki se na vrh peljejo z gondolo, skoraj ves čas opazujejo vaše plazanje. Posebnost te smeri pa je tudi ta, da lahko zadnje sidrišče narediš prav na vrhu postaje Sass Pordoi. In tako se večkrat zgodi, da te na vrhu slikajo obiskovalci vrha Sass Pordoi, ki meri v višino 2962m. Sama smer je lepo plezljiva, pa tudi sama skala je kompaktna.

Vreme v Dolomitih smo imeli še naprej lepo, za četrtek pa je bil plan, da skupaj plezamo jaz, Kekec in Moki. Odločimo se za smer Rossi-Tomassi, vendar smo pod vstopom zagledali kar nekaj navez v steni in še dve navezi, ki sta čakali spodaj. Hitro se odločimo za drugo smer. Na koncu izberemo SZ raz-Westkante Steger (IV+, 180m) v I. stoplu Selle. To je bila nekoliko krajša, vendar tudi zelo lepa smer. Ves čas plezanja lahko opazuješ na vse strani, saj je razgled po tem razu zares čudovit. Ko sestopimo v dolino, se Moki in Kekec odločita še za eno smer, jaz pa se rajši odpravim na krajši treking do koče Demetz, ki leži me stebri v skupini Sass Longo.

Petek je bil zadnji dan, ko smo bili v kampu še sami, saj smo v večernih urah pričakovali že prve soferajnovce, ki bodo začeli prihajati na tabor. Ta dan z Kekecm plezava sama, in sicer se odločiva, da splezava smer Via Rampa (III/-IV, 300m). Ker so bile za popoldan napovedane pooblačitve in krajevne padavine, tisti dan splezava samo to smer. Napoved za petek popoldne in soboto je bila slaba. In res je začelo v poznih popoldanskih urah deževati. Ker smo vremensko napoved javili tudi v Slovenijo, tisti dan ni bilo no benega, saj so se rajši vsi odločili, da pridejo v soboto popoldne, ko naj bi se vreme spet izboljšalo.

In res, v popoldanskih urah se je res zjasnilo. Spet zagledamo sonce, vendar je bilo zelo hladno, vrhovi nad 2500m pa so bili pobeljeni s snegom. Ni ga bilo veliko, ampak vseeno je bil pogled sredi poletja na novo zapadli sneg lep. Prva v Campitello prideta Luka in Marenk. Potem pa počasi vsi ostali. V času tabora je bilo planirano tako, da so nekateri prišli samo za nekaj dni, nekateri so ostali pa kar celi teden. Bilo nas je kar nekaj.

Nedelja je bila zelo lepa, ampak tudi mrzla. Zato se raje odločim, da grem na treking za kondicijo. Izberem si vrh v skupini Sass Longo. Iz kampa se najprej odpravim do koče Sasso Piatto, nato pa na vrh 2958m visokega Sasso Piatta. Ves čas hoje proti vrhu je bilo vidno, da je noč prej zapadlo nekaj cm snega. Na vrhu je bilo lepo, vendar kar hladno. Križ, ki je postavljen na vrhu je bil pomrznjen. Sledil je spust nazaj v dolino po drugi poti. Celotna tura je trajala 8 ur.

V nedeljo zvečer je se končno dogovoriva z Matejo, da tudi ona pride v Dolomite. Dogovor je bil tak, da pride v ponedeljek zvečer. Ker je bila vremenska napoved odlična, si mi je zdelo smiselno, da tudi Mateji malo razkažem Dolomite. Plan je bil, da še dva dni ostaneva v Canazeiu, potem pa se še za dva dni premakneva v Cortino d' Ampezo.

Tako je bil ponedeljek zadnji plezalni dan. Moram priznati, da sem se že kar malce naveličal plezanja in sem komaj čakal, da z Matejo odideva malce na treking po okoliških vrhovih. Moj zadnji plezalni dan je bil s Kekcem. Plezala nisva sama, saj sta šla isto smer tisti dan plezati tudi Jana in Tina. Izberemo si smer Rossi-Tomassi (IV, 300m).

Zvečer pride Mateja. Plan za torek že imava. Predlagam ji, da se odpraviva na pešpot okoli skupne Sass Longo. Imela sva lep sončen dan. Na poti se nisva mogla načuditi koliko pohodnikov sva srečala na celotni trasi. Ta pot okoli Sass Longa je zelo priljubljena, njena posebnost pa je da lahko v celem krogu vidiš kar štiri doline. V kamp se vrneva pozno popoldne. Zvečer v kampu se je vedno kaj dogajalo: igranje kitare, petje, večkrat smo pekli tud palačinke, se pogovarjali.

Tudi sreda je bila sončna. Z Matejo se odpraviva na 3174m visoki Piz Boa. Pridruži se nama tudi Marenk. Z avtom se odpeljemo do prelaza Porodi, potem pa peš najprej do koče For del Pordoi, nato pa še malo več kot ura hoje na vrh Piz Boe. Tudi ta pot je med turisti in pohodniki zelo priljubljena. Pri spustu v dolino se ustavimo tudi na Sass Pordoiju, kjer na vrh pripelje gondola z doline.

V četrtek zjutraj z Matejo zapustiva tabor in se odpraviva najprej čez prelaz Pordoi in čez prelaz Falzarego v znamenito Cortino, kjer sva imela le en cilj – Tre Cime di Lavaredo. Tisti dan izkoristiva in se odpeljeva še do prelaza Giau in si v popoldanskih urah v kampu Rochetta postaviva šotor. Pripraviva si vse potrebno za naslednji dan in se odpeljeva na ogled Cortine.

In kočno so priše tudi – Tre Cime. Plan za obisk sem imel že kar nekaj časa, vendar je vedno prišlo kaj vmes. Zapeljeva se do zapornic za obvezno plačilo ceste, ki pelje do koče Auronzo, vendar se midva odločiva, da parkirnine ne plačava in se do koče odpraviva peš. Hoje je za nekaj več kot eno uro. Potem pa se začne tisto najlepše. Krog okoli treh stolpov. Bila sva zelo zgodnja, tako da ljudi še ni bilo tako veliko. Moram povedati, da je ta pešpot zelo znana, zato jo vsako leto obišče zelo veliko turistov. Z Matejo se odločiva, da bova okoli treh stebrov šla počasi in občudovala vsako minuto hoje. Vmes se ustaviva tudi pri koči Lavaredo, kjer si privoščiva kosilo. Sledil je še krajši spust, potem pa v zadnjem delu poti zagledava tudi jezero, ki leži čisto pod prvim stolpom. Na poti nazaj se ustaviva tudi pri jezeru Misurina s pogledom na vse stri stople.

Sledi vožnja v Cortino, prijetna večerja v središču mesta in povratek nazaj v kamp. Drugi dan pozno ustajanje in priprava na odhod domov. Po 14 dneh pohajkanja po Dolomitih, sem bil že kar malce vesel, da spet spim v svoji postelji. Na poti proti Sloveniji se ustaviva obvezno še v Dechatlonu. Ni kaj, dolomiti so zares prelepi. Nasvidenje do drugega leta.

Poletje v Bovcu 2009 (10.8.-29.8.)

2009-08-29T12:33:00.000-07:00

Ponedeljek: Zjutraj po zdravniškem pregledu v Postojni se odpravim na pot proti Bovcu in se kasneje odpravim na kolesarsko turo do Kobarida in nazaj.

Torek: Na programu imam kolesarsko turo, za kaj več je bilo prevroče. Odpravim se najprej do izvira Soče, kasneje pa še do Lepene.

Sreda: Dan za nabiranje kondicije. Kljub vročine se odločim da grem na Matajur. Štartam iz vasice Svino v bližini Kobarida. Pot je bila zelo strma in naporna, zaradi visoke vlažnosti švicam in po dobrih 2,5 urah sem na vrhu. Razgled nič posebnega, saj je bilo na nebu veliko oblakov.

Četrtek&Petek: Kolesarski dan, nabiram kondicijo. V petek zvečer se mi v Bovcu pridružita Janja in Jana, saj smo bili dogovorjeni, da v soboto obiščemo Tino in Kekca na Kriških podih.

Sobota: Vstanemo zelo zgodaj-ob 4.30 uri. Se zapeljemo v zadnjico in naša dolga pot proti Pogačnikovemu domu se lahko začne. Še sreča da smo šli tako zgodaj, ker ni bilo vroče. Ob 8.00 zjutraj sem že pri koči, Janja in Jana prideta kakšno uro za mano. Na koči so bili zelo veseli obiska, vendar pa je bilo ta dan zelo veliko obiskovalcev, tako da časa za nas niso imeli veliko. Mi trije se odpravimo še na krožno turo, najprej na vrh Križa, midva z Jano pa še na vrh Stenarja. Ko se vrnemo nazaj v koče malce pomagamo in vsi skupaj komaj čakamo, da se vsi obiskovalci odpravijo spat, da smo se lahko malo družili.

Nedelja: Mateja mi že med tednom sporoči, da je dobila službo, in sicer se odpravi na predstavništvo agencije Palma na Zakintos v Grčiji. Tako se iz Bovca odpeljem v Postojno, da se pred odhodom še vidiva in posloviva.

Ponedeljek: Vstaneva zelo zgodaj, saj je Mateja morala biti na letališču Brnik že ob 5.30 zjutraj. Jaz nadaljujem pot v Bovec in se popoldne odpravim še na krajšo kolesarsko turo.

Torek: Kondicijski dan. Odpravim se na daljšo turo. Štartam zgodaj zjutraj v dolini Bavščice in se odpravim mimo planine Bala proti Škrbini. Na vrhu Škrbine že zagledam Špičko pod katero stoji bivak. Odločim se, da se spustim do njega in potem nadaljujem pot nazaj po dolini Zapotok. Na bivaku sem bil sam, le obe oskrbnici sta mi delali družbo. Bili sta zelo prijazni in mi ponudili čaj. Nadaljujem pot prosti sedlu Kanja, ki pa se vleče in vleče. Po treh urah hoje že kar malce utrujen dosežem vrh sedla. Sledil je še dolg spust v dolino Bavščice nazaj do avta.

Sreda: Že v torek dobim sms sporočilo od Tine, da če imam kaj časa da bi prišel nazaj na kočo pomagati, saj je ona nujno morala nazaj v dolino. Normalno, da sem privolil in bil zgodaj zjutraj že na poti proti Pogačnikovi koči. Družba gor je bila zares odlična.

Četrtek: Ljudi na koči ravno dovolj, da je bilo dela za sproti. Sredi dneva dobimo obisk. Pridejo Mojca, Žiga in njegova psica Bela. Žiga mi že med tednom pošlje sms, če lahko pride za nekaj dni v Bovec. Skupaj smo se družili in veselje na koči je bilo še večje.

Petek: Normalen petkov dan na koči: pospravljamo, kuhamo, pomivamo....v popoldanskih urah se vsi štirje odpravimo nazaj v Bovec, saj se je zvečer obetal žur. Prihod v Bovec potrdijo: Janez, Janja, Jana, Tina, Floki in Janezova sodelavka Erika. Zažuramo ga na polno.

Sobota: Poročni dan našega učitelja na AO Rašica – Mateja. Dopoldne smo še malce mačkasti, vendar se hitro odločimo, da se gremo malce razgibati. Odpravimo se po soški poti od Kal-Koritnice proti kampu v Lepeni vse do velikih korit, kjer smo se skopali v sicer zelo mrzli Soči. Popoldne se z Janjo in Jano odpravimo na dolgo pot proti Kostanjevici na Krasu, kjer je sta Matej in Nina praznovala t.i. After poročni party. Ponoči se vrnem nazaj v Bovec.

Nedelja: Z Mojco in Žigom se že prej dogovorimo, da se vrnemo na Križke pode, da kaj tudi splezamo. Na že mojo tretjo pot do koče se odpravimo pozno popoldne. Kočo dosežem v neverjetnem času: 1 uri in 50 minut. Ni slabo.

Ponedeljek: Plezalni dan. V dveh navezah, jaz in Tina ter Mojca in Žiga se odločimo da prečimo greben od Bovškega Gamsovca do Pihavca oz. do sedla na Škrbini. Najprej se od koče odpravimo na vrh Gamsovca od koder se začne prečenje. Skoraj ves čas smo bili navezani, saj je pot na določenih mestih kar precej zapletena, pa tudi nekaj je bilo potrebno splezati. Po dobrih petih urah pridemo na sedlo pod Pihavcem. Sledi še spust do koče.

Torek: Tudi ta dan plezalo, le da tokrat samo trije: jaz, Mojca in Žiga. Odločimo se za izraziti raz v vzhodni steni Planje. Plezanje je bilo odlično. Na izhodu iz smeri ugotovimo, da nas do vrha Planje loči le še pet minut hoje, zato se sprehodimo še na vrh. Sledi adrenalinski spust nazaj do koče.

Sreda: Zjutraj si privoščim podaljšek spanja, Mojca in Žiga pa sta se morala vrniti nazaj v dolino. Ta dan počivam in pomagam na koči.

Četrtek: Kondicijski dan. Odpravim se na krožno turo od koče proti sedlu na Križu, se spustim prosti bivaku IV, kjer pa že malo prej zavijem levo proti Dolkovi špici. Na vrhu čudovit razgled na vse strani. Od tukaj se spustim mimo Škrlatice vse do bivaka IV, kjer spet zavijem desno nazaj na isto pot proti sedlu na Križu in od tod nazaj do koče. Popoldne pa se počasi odpravim v dolino in naprej v Bovec.

Petek: Malo bolj sproščen dan, zunaj je vroče. Pozno popoldne se odpravim na krajšo kolesarsko turo.

Sobota: Zadnji dan poletja v Bovcu. Slabo vreme je zunaj. Počasi pospravim in se vrnem nazaj v Ljubljano.

U2 v Zagrebu

2009-08-09T08:31:00.000-07:00

Skupina U2, ki prihaja iz Dublina na Irskem, ne potrebuje posebne predstavitve. Na sceni je več kot četrt stoletja, letos pa se predstavljajo s svojo »vesoljsko« vizijo, futuristično konstrukcijo odra, ki so ga ustvarili z najmodernejšimi tehnološkimi sredstvi. Njihova evropska turneja 360 stopinj je v polnem razmahu, z Matejo pa sva si ogledala prvega od dveh razprodanih koncertov v hrvaški prestolnici.

Ker ima sama koncertna postavitev odra vesoljski pridih, so koncert začeli ob zvokih pesmi Space Oddity Davida Bowieja. Čez nekaj minut pa so na oder stopili Larry Mullen, Jr., Adam Clayton, The Edge in seveda pevec Bono. Po nabito polnem stadionu je završalo, skupina pa je večer začnela s pesmijo Breathe z novega albuma No Line on The Horizon, nadaljevali so z istoimensko pesmijo ter prav tako novima skladbama Get on Your Boots ter Magnificent.

Pevec Bono je občinstvo pozdravil z zahvalo, ker so jih povabili v "prelepo" državo s tisočerimi otoki. Pozabil ni niti na tiste, ki so prišli na koncert iz držav nekdanje skupne države. Spomnil se je na rane, ki jih je vsem prinesla vojna.

Peli niso samo člani skupine U2, marveč tudi obiskovalci. Iz 63.000 grl je zadonela pesem "Vse najboljše", ki je bila namenjena kitaristu Edgeu ob njegovem rojstnem dnevu. Humanitarec in aktivist Bono se je med dvournim nastopom spomnil tudi na voditeljico mjanmarske opozicije Aung San Su Či in ji posvetil pesem „Walk On“. Po odru so se sprehajali ljudje z maskami, na katerih je bila njena podoba.

Irski rockerji so prvi koncert v Zagrebu pospremili z uspešnicami z najnovejšega albuma No Line on the Horizon, prav tako pa so zaigrali nekatere zdaj že legendarne skladbe z albumov Joshua Tree in Unforgettable Fire. Bona in druščino je ob spektakularnem odru, ki je širok 70 in visok 55 metrov, varovalo več kot tisoč varnostnikov.

Berlin 2009 - mesto na dlani

2009-06-29T15:08:00.000-07:00

Berlin je bil darilo za Matejin rojstni dan. Že kar nekaj časa sem se igral z mislijo, da mesto končno obiščem in po dolgem pregledovanju po internetu za najcenejšo letalsko vozovnico, sem našel sledeče:
Rijeka – Leipzig in let nazaj: Berlin Tegel – Venice Marco Polo.

Na dan odhoda zjutraj 25.06. najprej pride do krajše zmede, saj sem se pustil prepričati, da za let proti Leipzigu iz Rijeke potrebujem potni list. Ker sva prespala z Matejo v Postojni sem moral zjutraj najprej nazaj v Ljubljano po potni list in šele nato proti letališču na otok Krk. Imela sva srečo, saj tisti dan kljub prazniku na cestah ni bilo prometa. Na letališče prideva pravočasno urediva vse formalnosti in proti Lepzigu odletimo celo 10 minut prej.

Priletela sva v oblačni Leipzig, ampak k sreči brez dežja. Takoj po prevzemu prtljage sva se z vlakom odpeljala v mesto. Ker sva imela do odhoda vlaka proti Berlinu še celo popoldne sva se odločila, da si mesto tudi ogledava. Leipzig je tipično vzhodno-nemško mesto, kjer lahko še vedno vidiš in občutiš čase koje je bila Nemčija razdeljena na dva dela. Ljudje prijazni, a zelo hladni. Sprehodila sva se praktično po vseh pomembnejših ulicah mesta, si ogledala nekaj cerkev in mestno hišo. Ob 18.50 pa sva že sedela na vlaku InterConnex, ki nas je popeljal do Berlina.

Železniški promet v Nemčiji je naštudiran in zorganiziran v nulo. Tako v Berlin prideva točno po planu ob 20.15. Na glavni železniški postaju se najprej pozanimava o mestnem prometu po Berlinu in že sva bila na poti proti najinemu hostlu: East Seven, ki se nahaja na Senefelder Platzu.

Rezervirano sva imela privat sobo že kar dva meseca vnaprej. Tisti večer še na hitro skočiva do glavnega trga z visokim TV stolpom, da začutiva nočno življenje berlinčanov.

Drugi dan se takoj po zajtrku opraviva na ogled mesta. Odločila sva se, da petek izkoristiva in si Berlin ogledava peš. Najprej se odpraviva na Aleksanderplatz, sledi ogled področja Nikoleiviertel, potem se spustiva vse do zanmenitega Checkpoint Charlie, kjer je bila nekoč meja med vzhodnim in zahodnim Berlinom. Vseskozi so vidni ostanki berlinskega zidu. Najino pot nadaljujeva do znamenite ulice Unter den Linden, ki se končuje pri Brandeburških vratih. Od tukaj se vidi tudi že nemški parlament. Imela sva tudi željo, da si ga pogledava od znotraj vendar je bila v petek vrsta res dolga in je bilo potrebno čakati približno eno uro, da si sploh prišel do glavnih vhodnih vrat. Odločiva se, da si ga raje pogledava v soboto okrog poldneva. V petek si nato pogledava še Pergamonski muzej in se nato precej zmatrana vrneva nazaj v hostel. Na večerjo se odpraviva v mesto in se sprehodiva po ulicah polnih lokalov in restavraciji, ki so nabito polne do poznih večernih ur.

V soboto dopoldne se najprej odpeljeva z mestnim metrojem do predmestja Berlina – do Potzdama. Tukaj si ogledva najprej mestno središče, nato pa se odpraviva raziskovati veliki dvorec Sanssouci, ki je z vso okolico zares velikanski. V Potzdamu vidiva se Cecilienhof in se počasi vrneva nazaj v Berlin in se sprehodiva po znameniti ulicih polni trgovin – Kurfurstendamm. Na koncu ulice pa prideva do znamenitega trga Breitscheid, ki slovi po spominski cerkvi cesarja Viljema.

Pot nadaljujeva skozi prelepi Tiergarten, ki slovi tudi po zanimivem živalskem vrtu, ki ga pa na žalost nisva šla pogledati, saj nama je že tako zmanjkovalo časa. Že ko sva hodila skozi park sva slišala glasne zvoke glasbe in ropotanja in niti sanjalo se nama ni kaj se tam dogaja. Vse bližje ko sva hodila zvoku in ko sva opažala ljudi okoli sebe, sem se spomnil, da je zadnja sobota v juniju rezervirana za zanmeniti Love Parade v Berlinu. Ni nama preostalo drugega kot, da si vso zadevo ogledava od blizu. No, moram priznatri, da je bilo kaj za videti...

Pot nato nadaljujeva do trga Potzdamer, tukaj pa si v bližini ogledava tudi spomenik, ki je posvečen vsem židom, ki so jih nemške oblasti pobile v vseh teh letih grozodejstev. Sledi še ogled Berlinskega doma in pot nazaj v hostel.

V nedeljo je bil najin zadnji dan v Berlinu. Letalo iz letališča Tegel sva imela šele ob 18.50 uri, tako da sva imela še skoraj celi dan, da sva si lahko ogledala še nekatere znamenitosti, ki sva jih pozabila oz. izpustila. Odideva do kraja Spandau Zitadelle, ki resnici na ljubo ni nič posebnega. Vrneva se nazaj v Berlin, si ogledava še nemški parlament, zavijeva do področja Kreuzberg in počasi se je najina uživancija po Berlinu bližala koncu. Odideva še po stvari v hostel in se odpraviva do letališča, kjer se na hitro čekirava za let proti Benetkam. Je treba priznati, da je Berlin zares lepo in zanimivo mesto, ki si ga je vredno ogledati.

ST AO Rašica - Korošica 2009

2009-06-14T13:43:00.000-07:00

Še v začetku zadnjega tedna nismo vedeli, kje bo skupna tura AO Rašica. Razlog so bile predvsem snežne razmere, vendar se je vodja ture Gašper vseeno na koncu odločil, da odidemo na Korošico. To je bil pa tudi prvi vikend, ko je bil Kocbekov dom na Korošici odprt. Moki, Kekec in jaz se odločimo, da gremo na turo že v petek zjutraj s ciljem, da v miru splezamo SZ raz v Vežici.

Na pot se odpravimo ob 7.00 zjutraj in na planini Podvežak pustimo avto. Do Kocbekovega doma smo potrebovali malo več kot uro in pol. Na poti nas je presenetil tudi sneg, saj je bila druga polovica poti še precej zasnežena. Ob 11.00 uri sedimo na terasi pred kočo, nikjer nobenega, razen dveh oskrbnic koče. Lahko smo si izbrali že ležišče, pripravili vse potrebno za vzpon, nekaj smo še pojedli in se odpravili pod steno. Na prvi pogled je smer izgledala precej težka, vendar temu ni bilo tako. Izredno lepa in plezljiva smer. Tudi vreme nam je šlo na roko, saj ni bilo premrzlo. Po malo manj kot treh urah smo bili na vrhu smeri. Lepo sončno vreme, tako da smo si privoščili poležavanje. Vseeno pa nismo ostali predolgo, saj smo oskrbnici koče obljubili, da jima bomo pomagali. Imeli smo tudi nekaj težav pri orientaciji in vrnitvi nazaj do koče. Ampak nič resnega.

Oskrbnici sta nam pripravili topel obrok, ko smo se vsaj malo odpočili smo pričeli z delom. Najprej smo pomagali pri pripravi miz in klopi na terasi, kasneje smo pospravili vsa drva, za konec pa pomagali pri prenosu smeti v večje vrečke, saj so imeli naročen helikopter, ki bo le te odnesel v dolino. Nekaj po 20.00 uri pa so začeli prihajati prvi naši člani. Prva sta v kočo prišla Nina in Stojko, kakšno uro za tem pa počasi še ostali. Imeli so smolo, saj jih je ujela nevihta, tako da so bili vsi premočeni. Sledil je počitek.

Zjutraj nas malo preseneti vreme. Bilo je precej oblačno in megleno. Za sobotno plezarijo sem bil dogovorjen z Mokijem. Odločila sva se, da ne bova hitela in sva raje počakala, da so vsi ostali šli naprej. V miru sva pozajtrkovala in se pripravila na vzpon. Družbo so nama delali še Črt, Kekec, Petja in Janja. Vsi skupaj se odpravimo proti steni. Med hojo Petja in Janja ugotovita, da imata premalo opreme, tako da se Črt odloči, da bosta šli vsaka k eni navezi. Na koncu z nama pleza Petja. Z Mokijem sva imela v planu splezati najprej Lukmanova smer, kasneje pa še Smer mimo votline. Obe smeri sta bili v SZ steni Vršičev. Prvo smer sem jaz plezal naprej, ta drugo pa Moki. Kljub malo slabšemu vremenu smo se imeli super. Obe smeri sta ponudili odlično plezarijo.

Sledil je povratek nazaj proti koči. Na poti po vrhu Vršičev kmalu srečamo Kekca, Črta, Janjo, Nino, Saro in ostale. Malce smo se še posedli in se pogovarjali o preplezanih smereh. Ko pa smo le prišli do koče je bila večina ferajnovcev že tam. Obvezen topel obrok in posedanje na terasi pred kočo. Že pred odhodom na turo se Nina in Urša spomnita odlično idejo, da bomo pekli palačinke. In to se je tudi zgodilo. Glede na vse okoliščine, so bile odlične.

Vsi smo si obetali večerni zabavni program, vendar ga žal ni bilo. Večina jih je odšla spat že zelo zgodaj, vztrajali smo samo še nekateri in se zabavali z igranjem igre Človek ne jezi se. Malo pred 23.00 uro se tudi sam odpravim spat.

Za nedeljo nisem imel velikih planov, že prej sem se odločil, da se bom priključil eni izmed navez. Sprva sem se dogovoril z Mojco in Niko, vendar se potem zaradi dolžine smeri premislim in grem plezat z navezo Jaka-Mičo. Plezali pa smo Rekrutsko smer v Vršičih. Ker je bila nedelja izredno lepa in sončna, smo si na vrhu privoščili dolg počitek in poležavanje. Brez smeha pa tudi tokrat ni šlo. Za to je poskrbel kar Jaka sam, ko je v zadnjem raztežaju en klin zabil v steno tako močno, da se je Mičo z njim matral skoraj pol ure na koncu pa obupal. Kljub temu je bil Mičo nad izborom smeri navdušen. Na vrhu se dobimo še z nekaterimi ferajnovci in se skupaj odidemo do koče.

Pri koči še nekaj pojemo, pripravimo nahrbtnike in počasi odidemo do planine Podvežak, kjer nas čakajo avtomobili. Odločimo se, da turo končamo s skupno večerjo na prezalu Črnivec. Vikend in ST sta uspeli. Imeli smo se super.

Turna smuka s Križa - 2410m

2009-05-20T10:14:00.000-07:00

Dobra vremenska napoved in obilica snega v hribih. Odločitev, da greva s Kekcem še nekaj odsmučat je bila lahka. S Kekcem sva bila najprej dogovarjena, da greva že zjutraj pred 5.00 zjutraj, vendar sva potem v zadnjem trenutku prestavila na 6.30 uro. Tako, da sva bila za ta letni čas že kar malce pozna. Od Aljaževega doma v Vratih sva štartala ob 7.30 in dokler sva še hodila po gozdu je bilo prijetno. Dokaj hitro prideva do plaza in ugotovila sva, da se bo dalo prismučati čisto v dolino. Temeratura je naraščala, sonce je pripekalo, midva sva se pa potila in matrala.

V prvem delu poti se je na enem mestu smučina prekinila, saj je že zmanjkalo snega, ampak še vedno to ni bilo nič hudega. Malo višje na poti so se kar naenkrat prikradli oblaki in na najino srečo prekrili sonce, tako da je hoja postajala bolj prijetnešja. Pa tudi prek višine 2000m je začel pihati prijeten SZ veter. Sprva sva se mislila povzpeti samo do Stenarskih vratc, a naju v nasprotno prepriča naš rašiški član Jani Bele. Pove nama, da je boljše če odideva na Križ, saj je smuka z vrha odlična. Nisva dosti razmišljala in odšla do vrha Križa. Na vrhu sva bila nekaj minut pred 11.00 uro. Razgled ni bil najboljši zaradi vseh oblakov, vendar vidljivost pri spustu ni bila vprašljiva.

Na vrhu nisva ostala dolgo, saj je imel Kekec s seboj le eno majico in ga je zaradi vetra že malce zeblo. Spust je bil prava uživancija. Sneg je bil sicer moker, a dovolj zbit in predelan, da je ponudil odlično smuko. Na poti srečava še manjšo skupino turnih smučarjev, v manj kot pol ure sva že prišla do dela, kjer zmanjka snega. Za nekaj višinskih metrov sva morala smuči nesti, v zadnjem delu pa se je dalo odsmučati po plazu, ki je to zimo naredil pravo opustošenje in se spustil čisto v dolino. Smuka je bila možna skoraj do parkiriššča. Za ta letni čas razmere, ki jih lahko samo sanjaš.

Nekaj minut čez poldne sva bila v Alajaževem domu in na terasi oba začudeno zagledava kolega Androta. Razloži nama, da je imel namen z Žigetom, Markotom in Andrejko splezati Slovensko smer in odsmučati mimo Cmira, vendar mu je to preprečila slabost v želodcu. Tako sva mu s Kekcem delala družbo, dolker v dolino niso prišli še ostali trije. Sledil je še postanek na pivu in pot nazaj mimo Loke v Ljubljano.

Velikonočna Paklenica

2009-04-14T11:51:00.000-07:00

Tradicionalna, a vedno drugačna. Da se odpravljamo v Paklenico se je vedelo že kakšen teden vnaprej, edini problem je bilo čakanje na vremensko napoved. Le ta se je spereminjala iz dneva v dan. Naposled se na četrtkovem sestanku le odločimo, da se odpravimo proti Paklenici. Potrebne so bile samo še uskladitve kdo gre s kom. V zadnjem trenutku Paklo odpove Kekec in na koncu sva se na pot proti Starigradu odpravila sama z Janjo. K sreči sva šla v petek dovolj zgodaj, da na cestah ni bilo gneče in da sva lahko še v miru našla prostor za šotor in tega pred trdo temo tudi postavila.

V Paklenici so nas čakali že Tina, Nina, Floki in Primož, takoj za nama pa so začeli kapljati še ostali. Zjutraj smo bili v kampu Peko vsi kompletni. Vreme je bilo naravnost odlično, obvezen obilni zajtrk in priprave na odhod v kanjon. Tisti dan sem bil dogovorjen najprej z Janjo v dopoldanskem času, popoldne pa če bo le čas, pa sva se zmenila z Jano, da splezava nekaj resnega. Zakompliciralo se je že na začetku, saj je bila v smereh, katere sva želela plezati z Janjo velikanska gužva. Na koncu sva se odločila da splezava nenavrtano smer, pri tem pa si pomagala z matulji, ki nama jih je posodil Primož.

Smer se je imenovala Desno od Sjevernog raza. Za celotno smer sva potrebovala približno dve uri. Ko sva sestopila proti kanjonu, sem bil z mislimi že pri naslednji smerki z Jano, vendar pa mi Jana sporoči, da se je tudi pri njej in Tini zavleklo, tako da s plezanjem še ene smerke ni bilo nič. Ker ni bilo nič kaj drugega za početi, sva šla z Janjo frikat.

Nedeljo sem imel že vnaprej rezervirano za treking po osrednjem delu Velebita in naskok na njegov najvišji vrh – Vaganski vrh, ki meri 1757m. Zbudil sem se malo pred ostalimi in bil med prvimi v kanjonu. Čakal me je kar naporen dan, saj sem izračunal, da bom za celoten treking porabil približno 8-10 ur. Pot me je vodila najprej po kanjonu vse do koče Paklenica, ki je osrednja in glavna koča v nacionalnem parku. Od tod naprej pa sem se odločil za krožno turo: Planinski dom Paklenica – Buljma – mimo Debelega brda (1495m) – Pl. dom Struge – Babin Dolac – Babino jezero – Babin vrh (1723m) – Vaganski vrh – nazaj do koče Paklenica.

V osrednji kanjon sem prišel približno ob 17.00 uri, ko so nekateri naši že končali s plezanjem. Sledila je še vožnja v kamp in priprave na večerjo in kasnejše druženje ob kitari in petju. Vse skupaj se je zavleklo pozno v noč, posledice pa so bile vidne še zjutraj. Načrtovane smo imel sicer vzpone, vendar smo jih zaradi oblačnega vremena spremenili in se odpravili s Črtom v smer za Naše bivše djevojke. Črt se je usmilil Tarzana in mu obljubil, da ga bo peljal v eno lažjo smer. In ker sem bil tisto jutro malce bolj utrujen, sva se z Đanezijem odločila da greva zraven, da bo vse skupaj izgledalo bolj zabavno. Na koncu se nam pridružita še Jana in Tina. Veliko je bilo smeha, vmes nas je še dvakrat zalilo, na koncu smeri, pa je začelo kar resno deževati.

Kljub vsemu smo se imeli lepo, pohiteli smo še do kampa, da smo pospravili premočene šotore in ostale stvari. Počasi smo se odpravili še na kosilo in sledila je pot domov. Glede na to, da je bil podaljšan vikend, se je to poznalo tudi na cestah. V Ljubljano sem prispel ob 21.00 uri.

Dleskovec-1965m

2009-04-04T11:42:00.000-07:00

Vabilo za turno smuko na Korošico je padlo s strani Mojce. Prevzela je tudi organizacijsko palico in v soboto zjutraj se nas je nabralo kar 6 navdušenih turnih smučarjev. Poleg mene so bili še: Mojca, Nina, Barbara, Kekec in Tina.

Odhod izpred ferajna je bil prilagojen Kekčevemu prihodu z vlakom iz Škofje Loke. Kekec je izgledal sicer malo zmatran, ampak kot ponavadi, za njega ni ovir. Še med potjo je na veliko razlagal kako nima s seboj nahrbtnika in kako ga sploh ne bo potreboval. Načrt brez nahrbtnika, pa na koncu ni bila dobra ideja. Začetek hoje proti Korošici smo morali opraviti po kopnem, kar je bil za Kekca manjši problem, kajti potrebno je bilo smučke nositi. In brez nahrbtnika verjetno bolj težko.

Kaj hitro se je dečko zmazal in se dogovoril, da jih bo privezal na Mojčin nahrbtnik v zameno, da ga bo do prvega snega nosil sam. In tako smo lahko krenili. Po kopnem, z manjšim vzponom smo hodili približno 25 minut. Potem pa nas je navdušila snežna podlaga in pripravili smo si smučke. Meni je na pomoč priskočila Mojca, ki mi je posodila krplje za lažjo hojo po mehkejšem snegu, saj sam za turno smuko uporabljam krajše smučke t.i. "big footke".

Do planine Podvežak smo potrebovali približno 45 minut hoje. Najprej po zasneženi gozdni poti, kasneje pa smo prečkali skozi gosto poraščen iglasti gozd, dokler nismo prišli do malo večje jase in zagledali kočo Podvežak. Bili smo presenečeni, saj je bila odprta, vendar ne za obiskovalce. Nekaj šoštanjskih tabornikov je praznovalo rojstni dan in so si za vikend najeli kočo, da bodo lahko v miru praznovali. Moram reči, da je lokacija odlična. Obljubili smo jim, da se na poti nazaj ustavim na pijači.

Pot smo nadaljevali naprej po gozdu, kasneje pa po malo strmem pobočju prišli na greben, od koder smo imeli razgled na vzhodni del kamniški alp. Malce nam je nagajala nizka oblačnost, ki se je spreminjala, tako da je bilo na trenutke tud megleno. Nadaljevali smo naprej po grebenu, potem smo prečkali v malo širše pobočje, za katerega smo bili prepričani, da se ne more splaziti. Nadaljevali smo do vrha in po dobrih dveh urah prišli na vrh 1965m visokega Dleskovca.

Krajši postanek in obvezno podkrpčilo. Vmes nam Kekec malce zaspi, tako da je bilo potrebno tudi bujenje. Oblaki so se začeli vse bolj nabirati, zato se nismo preveč zadrževali in smo kaj hitro odsmučali proti planini Podvežak. Kljub mokremu snegu je bila smuka odlična. Pri koči se obvezno ustavimo na pijači, pozdravimo šoštanjske tabornike in nadaljujemo pot proti avtu. S to razliko, da je Kekec smučal kar po travi, ostali pa smo zaključili s smučanjem, ko je zamnjaklo snega. Ja, kaj hočemo. Naš Kekec jih strela…spet v vodoravnem položaju na večjem deblu nas je počakal pri avtu. Sledila je pot domov.

Poskus v smeri Abrakadabra in smučanje v Zoncolanu

2009-03-22T11:37:00.000-07:00

Poskus v smeri Abrakadabra in smučanje v Zoncolanu

Za soboto je bil napovedan močan SV veter in z Rokom sva kar nekaj časa mozgala kaj bi šla lahko splezat. Kar nekaj časa sva se igrala z mislijo, da bi končno le probala splezat Kramarjevo grapo v Storžiču.

Zaradi nizkih temperatur v višinah sva se odločila, da štartava iz Ljubljane šele ob 7.00 zjutraj. Z avtom sva prišla približno 10 minut hoje od Koče pod Storžičem. Odpravila sva se pod steno in kar nekaj časa prmišljevala kaj naj narediva. Pihal je kar močan veter, zato sva se odločila, da raje poiskusiva splezati smer Abrakadabra v Malem Storžiču. Že sam vstop v smer je prava poslastica, 15 meterski skok, z naklonom med 75-80 stopinj. Zaradi trdega snega se odločiva da se ne bova varovala, kar se na konci izkaže za pravilno.

Nadaljujeva naprej po grapi, ko po približno 15 minutah plazanja zopet zagledava skok in oba nasmejana ugotoviva, da bo tudi tukaj šlo vse z lahkoto. Sneg v skoku pa čista polomija, vse je bilo mehko, tako da na koncu nisva mogla pripraviti niti terena da bi se lahko varovala. Spustiva se malo nižje, saj sva ugotovila da ima smer dva izhoda. No, tudi drugi skok, ki bi pomenil izhod in nadaljevanje po smeri je bil obupen. Sneg še slabši, imela sva sicer možnost varovanja v steno, vendar je bila ta izredno krušljiva, z nameček, pa sva z vrha dobivala pošiljke novega snega, ki ga je po intervalih nosil močan veter.

Ugotovila sva da bo nadaljevanje še slabše, zato sva se pametno odločila za sestop po smeri nazaj. Tudi na prvem skoku nazaj se nisva varovala, vendar se je na trenutke že čutila utrujenost, svoje pa so dodajale pošiljke snega, ki so bila na trenutke zares nadležne. Konec dober, vse dobro!

Za nedeljo pa sem se že pred enim tednom dogovoril z Marjanom, da bova šla smučat v italjanski Zoncolan. Smučarija je bila prava poezija. Na smučanju se nama je pridružil tudi Andrej.

Turna smuka z Rodice - 1966m

2009-03-15T11:09:00.000-07:00

Zelo sem si želel malo turne smuke. In vedno me je mikala Rodica, ker je nekakšen turnosmučarski biser, ker se tekom zimske sezone veliko turnih smučarjev odpravi na vrh. Odločil sem se, da se v nedeljo tudi jaz preizkusim, s seboj pa sem povabil še Kekca, Tino in Mojco.

Odločili smo se, da ne gremo prezgodaj in vsi skupaj upali, da bomo lahko z avtom prišli čim višje po gozdni poti. Naše sanje so kaj hitro zbledele, ko smo se začeli voziti po bohinjski dolini, saj je bilo snega na S in Z pobočjih še zelo veliko. Tako smo morali avto pustiti čisto na dnu v Ribčevem lazu. To je pa takoj pomenilo, da bo pot na vrh dolga in naporna.

Sneg je bil v spodnjem delu zjutraj še precej trd, napredovali smo kar hitro, vendar se je do planine Suha kar precej vleklo. Vmes smo morali še dvakrat prečkati potok, kar je še dodatno otežilo našo hojo. Po skoraj treh urah le pridemo do planine in si prvoščimo krajši počitek in prigrizek. Že sam spomin na pot gor in potem smučanje po isti nazaj nam je dajal dodatnih moči še za zadnji del poti proti vrhu Rodice.

Snega na planini Suha na višini 1326m je bilo še veliko, nekje okrog štiri metre. Nadaljevali smo pot po levi strani, skozi malo bolj ozko grapo, kjer je bila naklonina proti vrhu že kar pravšnja. Šele na vrhu te grape ugotovimo, da bo pot še malo daljša kot smo sprva načrtovali. Moram priznati, da se je proti koncu že malo vleklo, jaz pa sem bil utrujen še od prejšnega dne, saj sva s Kekcom plezala v Z steni Planjave.

Kekec je kot vedno potegnil naprej, sledili pa sta mu tudi Mojca in Tina. Mene pa je iz metra v meter bolj zmanjkovalo. Vendar sem tudi jaz v malo manj kot petih urah stal na vrhu Rodice. Pot na vrh je zares zelo dolga in naporna. Pravijo da včasih videz vara. Ampak v tem primeru je res. Privoščili smo si seveda počitek in pripravili vse potrebno za spust. Zgornji del smučanja je bil za mene prava nočna mora. Na vrhu tanka plast trde skorje, ki pa se je na žalost udirala, tako da je meni (edini sem bil z krajšimi smučmi) povzročala veliko težav. Tina, Mojca in Kekec pa so seveda uživali. Bolj kot smo bili nižje, boljša je bila tudi smuka. Tako da sem lahko začel uživati tudi jaz.

Spust je bil prava uživancija, še najbolj pa, ko smo zavili v gozd in je bilo potrebno smučati med drevesi. Nižje proti dolini smo se priključili gozdni cersti, ki je bila zasenežena in smuka več ni bila problem, le še čakanje, da prismučamo do našega avtomobila. Po malo manj kot dveh urah z vsemi postanki smo bili pri avtomobilu. Sledil je še postanek v Srednji vas v piceriji Ema in deževna pot domov proti Ljubljani. Imeli smo srečo z vremenom in vremensko napovedjo, saj je pričelo deževati eno uro po našem prihodu v dolino. Lepo je bilo!

Pripravniška grapa v Planjavi III+/3, UIAA4+, 500m

2009-03-14T10:45:00.000-07:00

Za soboto je blo kar nekaj načrtov, vendar so se spreminjali iz ure v uro. Na koncu smo se odločili za Pripravniško grapo v Planjavi, saj sta jo dva dni prej splezala Tina in Primož. Tina nam je javila, da so razmere super in da je sneg v grapi zbit in trd. Jasno je bilo le eno, da bo treba vstati zelo zgodaj.

Za soboto je blo kar nekaj načrtov, vendar so se spreminjali iz

V zadnjem trenutku se javi še naš načelnik in tko smo bili ekipca štirih fuflarjev. Moki, Kekek, Janez in jaz. Odhod izpred ferajna je bil ob 2.00 zjutraj. Na naše veliko presenečenje se nam v zadnjem trenutku pridruži še Tinin fant Primož, ki je le dva dni prej preplezal isto grapo. On sam se odloči, da bo tokrat poiskusil desno grapo od pripravniškega stebra.

K sreči je cesta do Jermance normalno prevozna in si tako prihranimo približno 45 minut hoje oz. pristopa. Hodili smo praktično v temi, tu pa tam se nam je skozi drevesa prikazala tudi Luna, ki nas je spremljala do vstopa v grapo. Ustavili smo se še pri planini na pastirjih, kjer smo pripravili vse potrebno za vzpon.

Prvi pravi problem grape je sam vstop, k sreči pa je bil zalit s trdim snegom. Tukaj se naklon giblje nekej okrog 80 stopinj, vendar večjih težav nismo imeli. Janez je potegnil naprej, Kekec je posoliral, midva z Mokijem pa sva se za vsak slučaj navezala. Dokaj hitro smo odpravili s skokom, plezanje naprej pa ni bilo več problem. Grapa se prosti vrhu enakomerno vzpenja, sneg je bil trd in cepini so držali. Vse bolj je bilo tudi svetlo, tako da smo imeli pregled nad celotno grapo. Vmes smo si privoščili na dveh grebenih manjši postanek, posneli smo celo dva filma in se na trenutke tudi hecali. Vse bolj se je tudi danilo, sosednji vrhovi pa so bili že obsijani s prvimi sončnimi žarki.

Na vrhu Sukalnika smo bili nekaj minut pred 7.00 zjutraj. Vrhu Planjave smo se odpovedali, edino Primož se je odločil, da spleza še grapo po JZ grebenu Planjave. Vendar je bil on hitrejši, tako da si je to lahko privoščil. Mi smo se že ves čas zavedali, da se moremo čimprej spustiti nazaj v dolino, zaradi nevarnosti snežnih plazov. Dnevne temperature so tudi v hribih ta čas kar precej visoke. V dolino smo se spustili po Wisiakovi grapi, ki je bila letos zalita kot še nikoli. Zaradi preobilnega snega in snežnih plazov, smo jo komaj prepoznali. Pri planini na pastirjih smo bili vsi skupaj malo po 8.00 zjutraj. Sledil je še spust v dolino do ava in pa obvezni pozni zajtrk v Kamniku. Naš načelnik se je privoščil cello kebab. Fant je bil zelo lačen….

Prontarska grapa III/3, M, 350m

2009-02-28T11:02:00.000-08:00

O Prontarski grapi nam je nekaj na ferjanu v četrtek govorila Nina. Z Mokijem sva bila hitro navdušena in sva spremenila načrte. Najprej sva imela v mislih Planjavo, vendar naju je prepričala Nina in odločila sva se za Veliki vrh. Kasneje se javi še naša Špelca in brez pomislekov ji javiva, da gre lahko zraven. V petek še zadnji dogovori o odhodu. Prilagojen je bil Mokijevemu prihodu avtobusa, ki je v Ljubljano prišel ob 5.30 uri.

Mokija poberem točno ob 5.30 uri na avtobusni postaji na Viču in pot sva nadaljevala do ferajna, kjer nas je čakala Špela. Vsi skupaj smo se odpeljali do Podljubelja in na parkirišču, kjer je smerokaz za Korošico pustili avto. Na parkirišču sta bila že dva avta AO Kranj, kar nam je že takrat dalo vedeti, da bo v grapi gužva. Nekaj minut za nami pripelje še en avto in tudi ti so bili namenjeni v isto grapo kot mi. Na žalost informacije po internetu krožijo zelo hitro, saj sta grapo sredi tedna preplezala dva člana AO Kranj in na forum napisala da so razmere odlične. Nismo se pustili zmesti, takoj smo se pripravili in zaželi dostopati do grape.

Do vstopa v grapo smo porabili nekaj več kot eno uro. Pred nami sta bili le dve navezi, ki pa sta v grapo vstopili še preden smo mi prišli do vstopa. Le pozdravili smo se in pripravili vse potrebno za vzpon. Na prvi pogled je izgledala grapa dobro zalita s trdim kompaktnim snegom. In tako je tudi bilo. Že v vstopu v grapo nas je čakal trd zalit skok, ki smo ga premagali brez večji težav. Po nekaj metrih plezanja nas čaka novi bolj težji skok in tukaj smo ujeli tudi dve navezi, ki sta v grapo štartali pred nami. Kar nekaj časa so se matrali, da so uspešno preplazali skok, ki je postajal vse bolj kamnit. Ker smo fantje kavalirji in ker je potrebno damam dati prednost, sva z Mokijem Špelo spustila naprej. Kljub varovanju je skok Špela opravila suvereno, malo višje v grapi pripravila tud varovanje in tako sem skok napadal tudi sam. Moram priznati, da je na prvi pogled zgledal precej težji, tako da večji težav sploh nisem imel, takoj za mano pa se ga je lotil tudi Moki. Vsi smo varno priplezali do sidrišča, pospravili vrv in nadaljevali z plezanjem.

Grapa je bila odlično zalita s trdim snegom, plazanje je bil pravi užitek. Nekje na sredini grape smo naleteli na balvan, skozi katerega je bila narejena snežna luknja, tako da smo se izognili enemu skoku. Vsi trije smo se odločili za lukno in nadaljevali s plezanjem. Nekje na 2/3 grape pa prideš do točje kjer je pred tabo več variant sestopa na vrh. Mi smo se odločili za levega in še zadnji skok, ki je bil tudi kamnit. Opravili smo ga brez varovanja in težav in po malo manj kot 3 urah smo bili na vrhu Velikega vrha. Lep sončen in topel dan, na vrhu pa kopica turnih smučarjav, saj je Veliki vrh raj za turne smučarje.

Na vrhu smo se malo pogovarjali kje bi sestopili v dolino, a nas je hitro opozoril domačin, da je najboljše sestopiti čez Kofce na planino Matizovec. In na koncu smo se res odločili za to opcijo, pa čeprav smo imeli avto na drugi strani doline. Pri planini Matizovec me je prijazna gospa odpeljala do avta. Pobral sem še Mokija in Špelo in odpeljali smo se proti Ljubljani s postankom v Tržiču, kjer smo si zasluženo privoščili mrzlo pivo. Še en super dan in odlična grapa.

ST Begunščica - Rožičeva & Leva grapa

2009-02-22T10:32:00.000-08:00

na tura AO Rašica bi morala po planu biti na koči na Okrešl

Skupna tura AO Rašica bi morala po načrtu biti na koči na Okrešlju, vendar smo morali zaradi poškodbe oskrbnika koče in velike količni snega turo odpovedati. Prestavili smo jo na kočo pri izviru Završnice. Sprva sem bil novice kar vessel, saj je to pomenilo, da je pot do Ljubelja precej krajša kot pa da bi se iz Ljubljane vozili vse od Logarske doline. Tura je bila dvodnevna in že vnaprej sem se dogovoril, da bom v soboto plezal s Tinetom, v nedeljo pa z Mokijem.

Na pot smo se odpravili že v petek pozno popoldne, saj je od Ljubelja pa do koče približno1,15 minut hoje. Skupaj smo se peljali Rok, Jana, Tina in jaz. Na Ljubelju smo srečali še Simona, Matejo, Iztoka, Alenko in Manco. Skupaj smo se odpravili proti koči. Ob našem prihodu je bilo v koči že kar nekaj naših članov, nekateri pa so prihajali še za nami. Dokaj hitro smo legli k počitku, kajti zjutraj je bilo potrebno zgodaj vstati.

V soboto zjutraj so imeli tečajniki prikaz zimske tehnike, mlajši in strejši pripravniki pa so opravljali potrebne izpite zimske tehnike. Jaz se jih tokrat nisem udeležil, saj sem imel v zadnjem mesecu kar precejšno gužvo in se nisem mogel posebej pripravljati za izpite. Tako sem se skupaj z Rokom dogovoril, da greva plezati s Tinetom grape v Begunščici. Zjutraj se nam pridruži še Kekec in tako smo imeli dve navezi. Jaz sem plezal s Kekcom, Rok pa s Tinetom. Naš prvi cilj je bila Rožičeva grapa. Najprej nas je čakal 40 minutni dostop do grape, ki pa se dokaj hitro začne s malo težjim skalnim skokom, ki je nekaj preglavic povzročal tudi Tinetu in Kekcu. Ne bom pretiraval, če rečem da smo porabili tukaj skoraj eno uro časa, da smo se vsi prebili čez ta skalni skok.

Ostanek grape do vrha je bil prava poezija, sneg je bil trd in tudi temperature so bile primerne za plezanje. Celotna grapa je dolga okrog 250 metrov. Na iztopu iz grape smo zagledali tudi osrednji vrg Begunščice, do katerega je bilo še približno 10 minut huje. Ker še nisem bil na Begunščici sva se s Kekcom odločila, da greva do Tineta in Roka, ki sta naju že čakala na vrhu. Z vrha smo videli tudi do naše koče, kjer so ostali člani opravljali izpite zimske tehnike. Pri sestopu po Sestopni grapi smo se spraševali, če ne bi ta dan splezali še ene grape. Dovolj zgodaj je bilo, da bi lahko splezali še eno. Po krajšem postanku smo se odločili da preplezamo še Levo grapo, s podobnimi nakloninami kot jo ima Rožičeva grapa.

Po prvem lažjem skoku smo takoj naleteli na najtežji skok, kjer smo se morali zopet varovati. S tem da smo obrali malo drugačno taktiko kot prej, saj je naprej potegnil le Tine, vsi ostali pa smo bili varovani na isti vrvi. Tako smo za ta skok porabili bistveno manj časa kot v prvi grapi. Skok je bil sicer zalit s snegom vendar je bil ta nekoliko mehkejši, tako da je bilo na trenutke kljub varovanju, kar malce težko najti pravo rešitev za napredek. Vsi smo varno prečili skok, ostanek grape pa je zopet ponujal odlično plezarijo. Le malce pod vrhom smo se napačno odločili in zašli malce preveč v desno, posledica pa je bila, da smo iz grape izstopili na precej oteženem pobočju, kjer je bil sneg precej mehak, pa tudi nevarnost za zdrs večja. K sreči smo vsi varno prečili to pobočje in se znašli na vrhu levega del Begunščice.

Potreben je bil le še sestop v dolino do naše koče, kjer so preostali člani še vedno opravljali izpite. Po izpitih pa nam je bilo prikazano še reševanje ponesrečenca iz pod plaza s pomočjo psa reševalca. Sledila je še večerja in zabavni del programa, ki se je zaključil precej pozno, saj je bila tisti dan pustna sobota. Midva z Rokom sva bila zdravnika specialista za vse. Spila pa tudi nisva malo.

Posledice zjutraj so bile očitne. V planu ni bilo nobenega vzpona, pa tudi vreme je bilo malo slabše kot dan prej. Zelo počasi sva se pripravila, pozajtrkovala in se odpravila proti koči na Zelenici. Ker sva imela že vsega čez glavo, sva žičničarje na Zelenici prosila če se v dolino lahko peljeva s sedežnico. Tudi to nama je uspelo. Na prakirišču, kjer smo pustili avtomobile sva bila že ob 13.00 uri. Sledila je še vožnja v Ljubljano in popoldanski počitek. Skupna tura je uspela.

Bosova grapa v Brani

2009-02-15T12:45:00.000-08:00

Tudi nedeljsko turo smo imeli dogovorjeno že v četrtek. S to razliko, da se nam je v zadnjem trenutku pridružila še Petja. Že ob 5.20 zjutraj mi zvoni telefon in Rok mi sporoči, da na turo ne bo šel, ker je preveč utrujen. Jaz se vseeno pripravim in se odpeljem po Petjo, saj smo bili pred ferajnom dogovorjeni za 6.00 uro zjutraj. Pred ferajnom pa nas potem čaka presenečenje. Rok se premisli in je odšel z nami v Bosovo grapo.

Avto smo morali pustiti kar v Kamniški bistrici, ker je bila cesta do Jermance poledenela in to je pomenilo, da je bil dostop do grape precej dolg. Po nekaj več kot uri in pol se znajdemo pred vstopom v Domžalsko in Bosovo grapo. Na prvi pogled se nam je zdela Bosova grapa dobro zalita, zato smo pripravili vse potrebno za vzpon. Že po nekaj metrih grape nas je čakal prvi dobro zalit skok, ki sta ga Urša in Kekec suvereno opravila, mi trije pa smo ga obšli po levi strani, saj nismo hoteli izgubljati časa. Grapa se ves čas enakomerno vzpenja, do vrha pa smo imela le še dva lažja skoka. Vrh grape smo dosegli po manj kot dveh urah, prevsem po zaslugi spiderja Kekca, ki ima zelo posrečen slog: da on itak lohk gazi, sam če smo mi spredaj. Kekca moramo kar pohvaliti, saj je ves čas gazil pred nami in držal vrhunski tempo.

Po postanku na vrhu grape smo se Petja, Rok in jaz odločili da se spustimo nazaj v dolino, Urša in Kekec pa sta skočila še na vrh Brane. Spust v dolino ni bil nič posebnega, povdariti je potrebno le to, da sta nas malo pred avtom dohitela tudi Urša in Kekec. Skupaj smo prispeli do avta in se počasi odpravili proti Ljubljani. S postankom v Kamniku, kjer smo si zaslužili mrzlo pivo.

Turna smuka na Kofcah

2009-02-14T12:38:00.000-08:00

Pa je le prišel vikend, z dokaj lepim vremenomPa je le prišel vikend, z dokaj lepim vremenom. Čeprav razmere v hribih niso bile vrhunske sem vseeno planiral vikend v hribih. Na četrtkovem druženju smo se Kekec, Tine, Manca, Jana in Barbara dogovorili da grem na turno smuko na Kofce. Glede na to, da tura ni tako zahtevna in dolga smo iz Ljubljane proti planini Matizovec krenili ob 8.00 uri. Vmes smo pobrali v Kranju še Kekca in Manco in nekaj pred 9.00 smo bili pripravljeni na vzpon. Vsi razen Jane smo imeli tud smučke.

Po manj kot eni uri smo dosegli dom na Kofcah, snežne razmere so bile zares idelane. Malo za nami sta do doma prišli tud Barbara in Manca, saj je imela BarB nekaj težav s smučmi. Zaradi lepega vremena nismo hiteli in si privoščili krajši postanek. Pot smo nadaljevali naprej proti grebenu, vendar so se potem Tine, Barbara, Kekec in Manca odločili da gredo levo proti Velikemu vrhu, midva z Jano pa sva po grebeno napredovala naprej do vrha Kofce gore. Ves čas vzpona sva lahko midva opazovala napredovanje ostalih štirih, in tudi oni so lahko videli kje sva midva. Vrh Kofce gore sva dosegla nekoliko prej, zaradi vetra ga tudi dokaj hitro zapustila in si kakšen meter nižje poiskala varno zaveterje, da sem si lahko pripravil smučke za spust.

Lansko sezono nisem opravil niti enega spusta, zato je bilo navdušenje toliko večje. Po prvih nekaj zavojih in lovljenjeu ravnotežja, sem se lahko popolnoma prepustil uživanciji in odličnemu snegu. Smuka do doma na Kofcah je bila odlična. Nekaj minut za mano je prišla tudi Jana, ki pa večjih težav pri spustu ni imela, saj je bil sneg za hojo odličen. Moj spust je tako lahko obeležila s fotoaparatom. Javili so se tudi ostali štirje in sporočili, da bodo odsmučali kar direkt do planine Matizovec. Tako se tudi z Jano nisva dolgo zadržala in se spustila do planine, kjer smo se zopet skupaj zbrali. Sledila je vožnja v dolino in obvezna piva v Naklem. Z mislimi sem bil že pri nedelji in vzponu po Bosovi grapi na Brano.

Meniskusov žleb v Robičju

2009-01-11T10:53:00.000-08:00

Že v soboto popoldne, ko smo se vozili iz Ljubelja proti Ljubljani, smo se Moki, Rok in jaz dogovorili, da gremo nekaj splezati tudi v nedeljo. Sprva je bila ideja, da bi šli v Kamniške alpe, vendar smo se potem zjutraj v avtu na hitro premislili in pot nas je vodila na Vršič. Med vožnjo do Vršiča je Moki iskal grapce v plezalnem vodničku in na koncu smo se vsi trije odločili, da gremo v Meniskusov žleb v Robičju.

Cesta na Vršič je splužena do Koče na Gozdu, tukaj smo tud pustili avto, pripravili vse potrebno za vzpon in odšli po nespluženi cesti proti Erjavčevi koči. Pri predzadnjem ovinu smo zavili desno skozi gozd, ki nas je pripeljal do vstopa v žleb. Dobra stran te grape je bila ta, da je bil dostop razmeroma kratek. Bilo je sicer manj mrzlo kot v soboto, vendar še vedno dovolj, da so bile razmere odlične. Pri vstopu v grapo smo srečali še tri hrvaške plezalce, ki so imel podoben cilj kot mi trije, vendar smo jih dokaj hitro v grapi prehiteli. Grapa se je zopet začela z najtežjim delom, prva polovica grape pa je bila vrhunska. Kasneje smo imeli malce težav, ker je na grapo posijalo sonce in zaradi očitne inverzije je sneg postajal že mehak in moker, kar nas je v določenih delih že malce motilo. Vseeno smo precej prešvicani prišli na vrh Robičja, kjer je bila temperatura precej čez nič stopinj, kar je pomenilo, da smo bili na vrhu v kratkih rokavih. Zaradi lepega vremena in hitrega plezanja smo ostali na vrhu kar nekaj časa.

Sledila je še odločitev, kako se bomo spustili do Erjavčeve koče. Bili sta dve opciji: ali prečiti vrh Robičja ali se pa po sestopni grapi spustiti v dolino. Ker je bilo vreme lepo in ker smo imel še kar nekaj časa na razpolago, smo se odločili za prečenje. Odlični razgledi z vrha, potrebno je bilo tud paziti, saj je bilo na nekaterih odsekih kar precej nevarno, pa tud sneg je bil že precej južen. Po malo več kot dveh urah matranja z južnim snegom in hojo gor in dol, smo le prišli do Erjavčeve koče. Od tukaj je sledil še spust po cesti do našega avta. In tako je bila za nami še ena čudovita nedelja.

Jesenska smer v Begunjščici

2009-01-10T10:41:00.000-08:00

Razmere za vikend so bile odlične zato sem se odločil, da bom plezal kar oba dneva. Niti ni bilo težko naj ekipco, ki bi imela podobne plane. Na vezi sem bil z Rokom in Mokijem in odločitev za soboto je bila soglasna, da gremo poiskati grapco v severni steni Begunjščice. In tudi smer smo dokaj hitro našli, na koncu smo izbirali med jesensko in lenuhovo smer. Razmere pod steno so nam dale vedeti, da bomo lahko zlezli kar jesensko smer. Pri našem podvigu se nam je na kuncu pridružila še naša Barbara.

Razmere za vikend so kazale na to da bom plezal kar oba dneva
Iz Ljubljane smo proti Ljubelju krenili ob 7.00 uri, pod steno pa smo bili okrog 9.00 zjutraj. Trd sneg in mrzlo vreme sta bila razlog, da so bile razmere vrhunske. Po začetnem težjem delu smeri smo se kar naenkrat znašli v delu smeri, kjer je bil sneg dokaj mehak (pršič), zato je bilo napredovanje zelo počasno. Vsi skupaj pa smo se trudili iskati optimalne razmere, da bi nam bilo čim lažje. Po ogledu terena smo se odločili kreniti bolj v desno, kar se je na koncu izkazalo za zadetek v polno. Sneg je spet postajal vse bolj trd, pa tudi plezarija je bila odlična. Na poti proti vrhu ni bilo več problemov, ko pa smo se nekje na 2/3 poti pridružili lenuhovi smeri, smo vedeli, da bo kmalu vrh.

Na vrhu pa prava poezija. Sončno in rahlo vetrovno vreme. Razgledi na vse strani, v dolina in kotlinah pa nizka oblačnost. Čeprav so napovedovali inverzijo je bila temaperatura kar pod ničlo. Privoščili smo si karjši odmor, pospravili opremo, ki jo ob sestopu nismo več potrebovali in že je sledil spust po centrali grapi nazaj proti Ljubelju. V Ljubljano smo prišli še pred 15.00 uro. Jaz, Moki in Rok pa smo se že dogovarjali na naslednji dan in dogovor je bil, da se dobimo pred BS-om ob 7.00 uri zjutraj.

Jerebikovec - 1593m

2008-12-13T10:30:00.000-08:00

Jerebikovec se postavlja pred julijske velikane nad Krmo kot mogočen gozdnati hrbet z značilnim, zaobljenim vrhom, kakršnega vidimo z južnih pobočij Dovške Babe, kadar pa k njemu zremo iz Savske doline, tam od Mojstrane ali z Dovjega, ga komaj opazimo, predvsem pa ne vemo, da za strmimi, poraščenimi in s prepadnimi grapami preoranimi pobočji stoji zanimiv sredogorski vrh, celo najvišji v planotasti Mežakli, ki jo globoka Radovna na jugu odriva stran od osrednjega telesa Julijcev, čeprav k njim v vseh, tudi strokovnih (geoloških, geografskih…) pogledih sodi, Sava Dolinka na severu pa od zahodnih Karavank. Predvsem pa je ta nekoliko skrivnostni in pohodniškemu vrvežu umaknjeni vrh vseh presežnikov poln razgledni balkon na vse, kar ponujajo severna panorama Julijcev, južna obzorja Karavank in zahodni obronki Grintovcev.

Bila je oblačna sobota, iz Ljubljana pa smo krenili nekaj po 8.00 zjutraj, ne preveč zgodaj, da smo se lahko v miru tudi naspali. Družbo so mi delale tri ferajnovke: Tina, Mateja in Mojca. Naš cilj sploh ni bil vrh, ampak gazenje. Celi teden je v močno snežilo in tako je zapadlo v visokogorjo zelo veliko snega, zato je bil vrh Jerebikovca v teh razmerah pravšnji cilj. No na koncu smo zelo veliko gazli in osvojili tudi vrh.

Koliko je nanj speljanih poti po lovskih prehodih in po živalskih stečinah vedo le domači ljudje, ki žive pod obronki Mežakle, v Mojstrani in Radovni, z vzhoda pa se visoko pod Jerebikovčev vrh preko vsega Mežaklinega gozdnega hrbta vzpne gozdna cesta. Kljub prepotrebnim zapornicam pred motoristično objestnostjo tega pristopa na Jerebikovec ne gre priporočati, ker mu vendarle velja stopiti na teme po najbolj strmi in tudi najkrajši poti, iz Mojstrane in prek planine Mežakle, na obli vrh z lično leseno kočico, dokazom, kako domači ljudje spodaj cenijo svoj razgledni biser in tja gor hodijo zaradi zdravja, zato, ker imajo hrib radi, malo tekmujejo med seboj ter dokazujejo, da se k tako širokim razgledom splača hodi vsak dan, zjutraj in zvečer, pod vročim soncem in v globokem snegu, v pomladnem cvetenju in jesenskem venenju.

Naše izhodišče je bila Mojstrani, od koder smo se po cesti v Radovno odpeljemo do velike table, ki nam naznanja, da stopamo v Triglavski narodni park. Tam se odrečemo asfalta in avtomobila in se pri prvi oznaki za Mežaklo začnemo vzpenjati v strmo pobočje, ki popusti šele na zahodnem robu planine Mežakle, kamor z vzhoda pripelje gozdna cesta. Mimo spomenika padlim partizanom, teh obeležij v tem koncu ni malo, gremo po cesti do velikega obračališča in od tam navzgor skozi strm gozd prav na vrh Jerebikovca.

Tam vam bo lepo in boste presenečeni nad širjavami obzorja. Iz oči v oči se boste spogledovali s kakšno svojo visoko julijsko znanko, tam vas bo vznemirila kakšna prelepa cvetka na prostrani vršni poseki in boste v vpisni knjigi ljubkega »bivaka« našli zapisano ime dragega znanca. Vsemu temu se lahko nadejate, predvsem pa lahko ves čas živite v prepričanju, da med vzponom na Jerebikovec res hodite v tiste kamrice našega gorskega sveta, kjer tišina šepeta ob zborovskem petju triglavskih vetrov v gostih drevesnih krošnjah in mu s svojo pevsko zagnanostjo odgovarja številno ptičje ljudstvo.

Planinskega udobja odprtih koč tukaj ni, omenjene poti na vrh ni težko najti, skrite poti in stečine pa naj ostanejo takšne kot so, namenjene le izbranim in posvečenim.